Pri trinajstih je odšla od doma, si našla rejniško družino in pri njej živela vse do zaposlitve. Očitno prirojeni pozitivnost in trma sta ji pomagali, da ni klonila. Še več, začela se je razdajati in pomagati drugim posvojencem. 

Da so jo posvojili, so ji starši povedali že zelo zgodaj. Kot deklici se ji je zdelo imenitno, da ima dve mamici – eno, ki jo je rodila, in drugo, ki zanjo skrbi ter jo ima rada. Nasploh ima na prva leta svojega življenja prekrasne spomine – živela je kot princeska, razvajali so jo, crkljali, se z njo veliko pogovarjali. Prav zaradi tega še danes ne more razumeti, zakaj se ji je po sedmem letu življenje tako spremenilo. Ko je prvi dan šole prinesla copatke domov v torbi in jih ni dala prej v plastično vrečko, se je mama zelo razburila in jo pošteno okarala. Očeta je vedno manj videvala, ker je po službi večino časa preživel na vikendu. Veliko dogodkov iz tistega časa je sicer potlačila v podzavest, a še se spominja, da ničesar več ni naredila prav. »Vzgoja mojih staršev je bila stroga in toga,« pravi le na videz krhka petindvajsetletnica. »Imeli smo zvezek, kamor smo zapisovali ure mojih prihodov in odhodov, zvezek z dobavnico pisarniškega materiala, ki sem ga lahko dobila le toliko, kot je bilo predpisano, in niti barvice več, pojedla sem lahko toliko oliv, kolikor sem imela let, itd.« Veliko so pričakovali od nje, ona pa jih ni zmogla zadovoljiti. Želeli so, da igra flavto, ona pa je oboževala klavir. Vpisali so jo k baletu in tam se je trudila štiri leta, a srce ji je igralo za latinskoameriške plese. Pri dvanajstih je v družini počilo, zato se je za eno leto preselila k babici. Z babico (očetovo mamo) sta se odlično razumeli, zato ji je ta zaupala svojo bančno kartico. »Pustila sem se zavesti prijateljici, ki me je izsiljevala za ceno najinega prijateljstva, kar je bilo pravzaprav edino, kar sem takrat imela, čeprav ne obsojam niti prijateljice, saj sva bili obe otroka.« Tako je potrošila precej denarja, za kar ji je še danes iskreno žal, saj so ji to kasneje zelo očitali. Babica je postajala vse dementnejša in starši so za to krivili Katarino. »Leta kasneje je za demenco trpela mama enega od mojih rejnikov. Šele takrat sem doumela, da babičina demenca ni bila moja krivda.« Starši so ji prepovedali vse stike z babico; pred smrtjo jo je videla le še enkrat. Pri posvojiteljih je živela, dokler je nista nekega dne, ko je zamudila petnajst minut, zaklenila ven. Odšla sta na vikend in izklopila vse telefone. Tako je vso noč izgubljeno tavala po naselju, eno noč preživela pri sestrah Kristusa odrešenika, potem pa jo je pod svoje okrilje vzela gospa iz naselja, ki jo je poznala vse življenje. Nato se je sicer vrnila domov, a šla zatem raje v krizni center in tam ostala, dokler si ni našla rejniške družine. »Če ne bi bila tako trmasta, če ne bi imela pomoči svoje zagovornice mag. Martine Jenkole, bi verjetno končala v popravnem domu, za kar so si prizadevali moji posvojitelji.« Na centru za socialno delo ji je delavec rekel, da je prestara za rejniško družino, in če hoče, naj si jo najde sama. Pa je vzela stvari v svoje roke, saj ni bilo prvič. Na srečanju društva posvojencev Deteljica je spoznala človeka in vzela sta jo pod svojo streho. Čeprav prave starševske ljubezni tudi pri njiju ni občutila, jima je še danes hvaležna.

Kakšna je moja mama? Kot mnogi posvojenci je imela tudi sama ogromno vprašanj. Veliko je sanjarila o svoji mami. Spraševala se je, ali se morda nista celo že kdaj srečali. »Biološko mamo so mi prikazovali v zelo slabi luči. A slabše ko so govorili o njej, bolj sem jo zagovarjala. Ko sem jo kasneje našla, sem si oddahnila ob spoznanju, da ima 'le' težave z alkoholom.« Katarina je prepričana, da se vse zgodi z razlogom. Zato zanjo ni naključje, da je pri dvanajstih našla mapo s svojimi rojstnimi podatki. Šokirana je ugotovila, da je bila pravzaprav rojena v Črni gori. Kar nekaj let pa je še trajalo, da se je dokopala do podatkov o svoji biološki mami. »To je bila prava detektivska akcija,« se smeji. Najprej je našla svojo teto, mama  pa ni imela stalnega naslova, zato je morala Katarina priti v svoj rojstni kraj in jo tam poiskati sama. »Obrnila sem vsak kamen, zaman.« Dan pred odhodom domov, ko je že mislila, da je vsega konec, jo je našla. »Srečali sva se v parku v Podgorici. Toliko vprašanj sem imela zanjo, a ko sem jo zagledala, so se vsa razblinila. Samo gledala sem jo. Mnogi bi v njej videli obsojanja vredno žensko, jaz pa sem začutila osebo, ki je v življenju ogromno pretrpela. Glede na to, da je veljala za hladno in ostro, me je proti vsem pričakovanjem toplo sprejela, objela. Razjokala se je in mi s tem dala vedeti, da ji ni bilo vseeno, ko me je dala v posvojitev. Marsikdo se ne zaveda, kako pomembni so ti prvi trenutki. Lahko bi me sprejela povsem drugače. Kljub temu pa bi rada tiste, ki iščejo svoje biološke starše, spodbudila, naj ne obupajo, če jih ti na začetku zavrnejo. To je povsem normalno. Mi se na ta trenutek pripravljamo vse življenje, oni pa ne vedo, ali jih bo in kdaj jih bo njihov otrok poiskal. Ne vemo, kakšne razmere so jih pripeljale do tako težke odločitve. Morda imajo zdaj novo družino, ki ne ve za njihovo skrivnost. Po drugi strani pa posvojenci ne želimo svojim biološkim staršem delati težav, radi bi le zapolnili tisti delček, ki nam manjka pri iskanju svoje identitete.« Ko se je mama poslovila od Katarine, je iskreno zapisala, da nima pogojev za njeno preživljanje in da si želi, da bi njena deklica imela lepše življenje, kot ga ima sama. »Nikoli se nisem jezila nanjo, še več, zelo jo razumem. Vse življenje je živela v različnih domovih, tam je tudi zanosila. A ko je od tam odšla, ni imela nikogar, ki bi ji lahko pomagal, na kogar bi se lahko obrnila. Sorodniki so jo zavrnili. Mojemu očetu je zame povedala šele, ko me je že dala v posvojitev.« Kasneje je tudi od biološke mame slišala kakšno grenko, ni dobila denarja, ki ga je zahtevala, a ker se je z leti in z izkušnjami razvila v močno osebnost, se je to ni več dotaknilo. Izvedela je še, da ima dva polbrata in eno polsestro. Enemu polbratu, precej mlajšemu od nje, je celo pomagala najti posvojitelje v Sloveniji. 

Pomagati posvojencem. V rejniški družini je življenje končno postavila na svoje mesto. Bila je pridna srednješolka, do diplome na višji ekonomski šoli ji danes manjka le še nekaj izpitov. Končala bi prej, a je vseskozi delala. Z velikim ponosom pove, da je bila tri leta stevardesa pri Adrii, tam je neskončno uživala. Drugim posvojencem je začela pomagati spontano. »Po priporočilu socialnih delavcev se je name obrnilo nekaj posvojencev, ki so potrebovali nasvete, kako najti svoje biološke starše. Trem sem pri tem uspešno pomagala. Potem me je prešinilo, da bi bilo lepo imeti društvo za odrasle posvojence, kjer bi si lahko izmenjavali izkušnje.« Tako je s še tremi posvojenci leta 2009 ustanovila Humanitarni klub posvojencev AS, pred dvema letoma pa je odprla še pisarno za urejanje dokumentacije pri mednarodnih posvojitvah. »Žal zanjo morda še ni bil pravi čas,« žalostno doda, saj jo je pred mesecem zaprla. »Tu sem preživela najlepše trenutke svojega življenja in sem bila resnično jaz.« S prijatelji je izpeljala še kar nekaj projektov, ki se jih je domislila in na katere je zelo ponosna. Med drugim so v začetku letošnjega leta zbirali igrače in obleke za otroke v sirotišnicah v Beogradu in Črni gori ter za otroke v Burundiju v Afriki, organizirali so okrogle mize in predstavitve knjige Notranje in meddržavne posvojitve: Od osebnih izkušenj do strokovne prakse prof. dr. Darje Zaviršek, v katero je bila kot strokovno gradivo vključena tudi Katarinina pravljica Deklica, ki jo je prineslo letalo, kot primer, kako otroku  povedati, da je posvojen. Najbolj pa je vesela, da je luč sveta ugledala njena spominska knjiga za posvojene otroke z naslovom Naših prvih 1095 korakov, kjer dobijo odgovore na številna vprašanja, ki si jih zastavljajo. Knjiga se osredotoča na prve trenutke otroka v novi družini. Začne se s pripravami staršev na posvojitev, zajema dan, ko uradno postanejo družina, del je namenjen tudi biološki družini. »Otroku ne smemo skrivati, da je posvojen,« pravi. »Je pa seveda pomembno, kako mu to povemo. Današnjim posvojiteljem gre to dobro od rok in znajo to predstaviti tako, da je otrok skorajda ponosen, ker je posvojen, kar je tudi pravilno.« Velik del Katarininih razmišljanj lahko najdemo na njenem blogu, ki si ga je od maja ogledalo že 77.000 ljudi, poleg tega na temo posvojitev še vedno odgovarja na forumu Ringaraja. V prihodnosti bi se rada preizkusila še kje drugje, recimo v organiziranju dogodkov, v gostinstvu ali kot voditeljica.

Čeprav so njeno knjigo, ki je, mimogrede, res zelo ljubka, izčrpna in slikovita, vsi zelo podprli, od župana do fakultete za socialno delo, socialni delavci …, je bil to zanjo prevelik finančni zalogaj. Zelo si želi z njo prodreti v tujino, v obliki e-booka in na ameriški trg. »Za to pa bi bila spet potrebna pomoč kakšnega poslovnega angela, ki bi v projekt tako verjel kot jaz.« Prepričana je, da bi ji tam uspelo, kajti na svetu, pravi, sta le še dve knjigi s podobno tematiko; obe sta tanjši. Pa veliko uspeha, Katarina!