To je sicer profesionalno, a ni tisto klasično, v stilu gremo na oder in igramo, temveč počnejo še vse kaj drugega oziroma drugače. Malce nenavadni smo pa res, se je smejala mama Anka, ko sem brskala po njihovih predstavitvenih brošurah in skušala ugotoviti, kaj vse tiči za kratkim opisom njihovega programa, ki pravi: Veselimo se vsega!
Anka se sicer rada opiše kot srborita gospa. Takšna, ki štrli iz povprečja, se trudi za dobrobit ljudi in zna pri tem tudi kakšnemu veljaku stopiti na žulj. Potem so pa seveda težave. Ampak predvsem je ljubeča in čuteča oseba, mama treh hčera, ljubiteljica poezije in narave ter po duši učiteljica. Uradno je profesorica slovenskega jezika ter diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja; od svojega 50. leta. Za študij se je odločila, da ni zgolj vozila v šolo svojih deklet, ampak si je z nečim koristnim zapolnila tudi svoj čas, predvsem pa da je tako lažje potešila svojo željo po poučevanju, in k temu je dodala še ljubezen do umetnosti in narave.
Naravno poučevanje z obilo zabave. Z možem Zvonetom, zdaj upokojenim učiteljem biologije, sta prišla na Vače, kjer je bil dom njegovega očeta, leta 1974. Kraj, ki je pred drugo svetovno vojno cvetel, je leta 1951 izgubil status trga in s tem trške pravice ter začel zamirati. Anka, ki je na Vače prišla iz mestnega okolja, je videla in vedela, kaj vse bi ljudje tod potrebovali. Da kaj stori in premakne, je čutila kot svoje poslanstvo, in se, tudi kot tajnica krajevne skupnosti, trudila za to. Pa po tej poti ni šlo. Zaradi spleta okoliščin, žal tudi zaradi hčerkine bolezni, službe zanjo ni bilo več, in se je posvetila družini. Pravzaprav je bilo to zanjo in za družino, pa tudi za Vače in še koga, odlično.
Spremembe v življenju ljudi in nekega kraja, morda še boljše in globlje, je mogoče doseči ne le s popravljanjem cest in urejanjem kanalizacije, temveč na veliko drugih načinov. Anka, ki je 30 let na Vačah vodila tudi ljubiteljsko gledališče Geoss, ki še vedno deluje, in njena družina to počneta na prav poseben način. Zadnje čase v malce drugačni zasedbi, saj je pred nekaj leti prišel čas, da si hčere ustvarijo svoje družine. Ampak še vedno delajo stvari, povezane s poučevanjem in vzgojo, ena od njih ima z možem v Ljubljani tudi gledališče.
Vse, kar Kolenčevi počnejo, temelji na poučevanju, otrok in odraslih, in sicer s pomočjo umetnosti in narave. »Naravno poučevanje, kot ga pojmujemo v Družinskem gledališču Kolenc, izhaja iz prepričanja, da je naravno psihološko stanje, v katerem je stopnja pripravljenosti za sprejemanje novih vsebin največja, v pretežni meri sestavljeno iz ljubezni, navdušenja, občudovanja, predanosti, preprostosti in užitka,« pravijo.
Ko gre narava v šolo … Sedež gledališča je kar v hiši Kolenčevih, nekoč je bila gostilna, v katero sta se Anka in Zvone preselila pred osmimi leti. Ena soba je zares njuna, vsi drugi prostori, v katerih delajo in ustvarjajo sodelavci gledališča, so polni gledaliških rekvizitov, oblačil, spominkov, gradiv in kdo ve česa še. In še nekaj prav zanimivih stanovalcev je v hiši – udav, gož, golobica, legvan in še marsikaj živi tam. Tudi štiriletna želva Metka, ki se je med našim obiskom veselo prekucevala po akvariju. Ja, pri Kolenčevih se res vsi veselijo vsega.
Veselijo in sproti še veliko naučijo se tudi otroci v vrtcih in šolah, ki jim Družinsko gledališče Kolenc pripravi razburljiv kulturni ali naravoslovni dan, takrat gre narava v šolo in ne šola v naravo, različne tematske ekskurzije na Vačah (na primer pastirski dan), zabave za rojstni dan … Radi izobražujejo in zabavajo tudi odrasle, ki jim sproščenosti, smeha in veselja tako ali tako vedno manjka, in sicer na seminarjih, zabavah za zaključene družbe, najrazličnejših prireditvah, sodelujejo na različnih srednjeveških prireditvah, od viteških iger do iger po gradovih …
