Kljub zdravljenju z antibiotiki se bolezni ni znebil. Večkrat je izbruhnila in mu povzročala resne težave, te so iz dneva v dan bolj slabile njegovo telo. Ko že ni več vedel, kaj bi storil in na koga bi se obrnil, je izvedel za divjo ščetico, bodikavo, trdoživo, a lepo rastlino. Po temeljitem iskanju jo je našel tudi pri nas in si z njo pozdravil boreliozo. Navdušen nad uspehom danes pomaga drugim v podobnih težavah.
Leta 1992 je na nogi prvič opazil sumljiv kolobar okoli mesta klopovega ugriza. Na infekcijski kliniki, kjer so mu takrat za analizo vzeli tudi košček tkiva, so potrdili sum, da ima boreliozo, in predlagali zdravljenje z antibiotiki. Šest mesecev je hodil na kontrole. Kljub zdravljenju je imel težave s sklepi, roka ga je še bolj bolela. Dve leti kasneje se je spet okužil. Sledil je enak postopek: antibiotiki, kontrole. Analiza krvi je tudi še po enem letu pokazala navzočnost protiteles. Po vnovični okužbi leta 2004 pa so se mu hude težave z zdravjem samo še stopnjevale. »Najhujše so bile bolečine v sklepih in petah. Dogajalo se je, da še uro ali dve po tistem, ko sem zjutraj vstal, nisem mogel nič. Vse me je bolelo – mišice, kosti, peta, ves sem bil oslabel in utrujen.« Takšno stanje je trajalo tudi štirinajst dni, potem je minilo, pa se spet pojavilo.
Ves čas je pil čaje za krepitev imunskega sistema in bolezenski znaki so se začasno umirili, a februarja 2009 je bolezen spet izbruhnila. »Zdravnik me je vprašal, ali sem bil v tistem času morda bolan ali v velikem stresu. Res sem imel hudo gripo, ta mi je oslabila imunski sistem in bolezen je spet izbruhnila. Dejal mi je tudi, da bom boreliozo žal imel vse življenje, antibiotik je namreč naj ne bi povsem uničil, ker se bakterije lahko zatečejo v predele, kjer jih ne doseže. Je pa seveda vse odvisno od imunskega sistema posameznika, pri nekaterih lahko ta opravi z bakterijo brez antibiotika,« pravi Behrič, ki se je v tistem času že aktivno ukvarjal z zelišči.
Odkritje divje ščetice. Dolga leta jih je preučeval, nabiral, doma so vedno pili njegove čaje. »Kadar sem imel zdravstvene težave, sem se zatekel po pomoč k naravi.« Zelišča je rad nabiral na morju, kjer so zaradi posebne klime in veliko sonca še posebej močna ter polna eteričnih olj. Nabiranje zelišč je bilo zanj tudi sprostitev po službi, ko je za seboj zaprl vrata avtokozmetične delavnice. Služba je vedno bolj obremenjevala njegovo zdravje (posledice čuti še danes), po drugi strani pa so ga tudi prijatelji, ki jim je z zelišči olajšal marsikakšno težavo, začeli prepričevati, naj se vendarle začne ukvarjati samo z njimi. Zato si je pridobil certifikat za nacionalno poklicno kvalifikacijo zeliščarja. Glede na to, da je dobro poznal rastline in njihovo učinkovanje, se je dolga leta spraševal, kako to, da ne najde rastline, s katero bi si pozdravil borelijo. »Nato pa me je na nekem sejmu, ko sem imel z boleznijo že kar hude težave, neka ženska vprašala, ali imam morda divjo ščetico. Kot strela z jasnega me je udarila z informacijo, da naj bi ščetica odpravljala boreliozo! Vse tiste čaje, ki jih je izbrala, sem ji od same sreče dal zastonj! V zameno mi je poslala vso literaturo, ki jo je imela o tej temi.« Takrat je prvič slišal za nemškega antropologa Wolfa Dietra Storla in njegovo knjigo Naravno zdravljenje borelioze, v kateri opisuje, kako se bolezni loteva uradna medicina, kako nanjo gledajo zdravilci in kako je bolezen premagal sam, antibiotiki namreč tudi pri njem niso bili popolnoma uspešni. Pri svojem delu je ugotavljal, kako pomembno vlogo igrajo rastline v različnih tradicionalnih plemenih. »Naletel je na indijansko pleme, ki si je s ščetico zdravilo sifilis. Bakterija sifilisa je sorodna bakteriji borelioze, zato se je odločil poskusiti – in uspelo mu je. Od takrat z divjo ščetico, ki mu je povrnila zdravje, ravna več kot spoštljivo.« Bene si je takoj naročil knjigo, se zakopal v literaturo in po Sloveniji začel mrzlično iskati to čudežno rastlino. »Storl je zapisal, da bo okuženim z boreliozo najbolj pomagala ščetica, ki raste v njihovem okolju. Zelo pomembno je, da se jo obere v pravem trenutku, v določenih luninih ciklusih in ob določenih dnevih.« Več kot mesec dni je intenzivno iskal rastlino na vseh mogočih koncih in krajih. »Prvo sem našel spomladi v Ilirski Bistrici, ko sva se z ženo vračala z morja.« Prepoznal jo je po posušenem steblu. Skopal jo je in posadil na svojem vrtu. Za pripravek, ki ga je naredil po Storlovih navodilih in je bil nared decembra, je uporabil samo korenino.
