A prepričani smo, da v pogodbi o zaposlitvi celo Eugenija Carl nima zapisano, da mora tvegati zasebnost, prenašati pritiske in celo grožnje ter se pričkati na sodiščih. Da je noben urednik ne bi mogel prisiliti, da dreza v osja gnezda in hodi po kostanj v žerjavico pri občutljivih družbenih temah in da se postavlja po robu najvidnejšim imenom slovenske politike. Novinarje, kakršna je ona, Slovenija ta trenutek krvavo potrebuje. Pa ne le novinarje; vsak poklic bi moral imeti vsaj kakšno Eugenijo.
Rekli ste, da je bila za vas nominacija za Slovenko leta veliko presenečenje in da je pravzaprav ne razumete, saj ne počnete nič drugega, kot hodite v službo in opravljate svoje delo. A vsako delo, še posebej novinarsko, se da opravljati tako in tudi drugače.
No, brez dvoma je zame novinarstvo več kot služba, je poklicanost in poslanstvo. V tem sem dobra in to znam, nič drugega ne bi želela početi. Verjamem pa, da tak poklic prinaša tudi odgovornost in dolžnost, da ga opravljaš na določen način, pa čeprav ta včasih ni najlažji.
Služba navadno ne pomeni izpostavljenosti pritiskom, grožnjam in tožbam. Človek, ki jih je pripravljen prenašati, ni le predan svojemu poklicu, v sebi nosi tudi jasno sliko o tem, zakaj to početi. Ta izhaja iz osebnih vrednot. Katere so privzgajali vam?
Od majhnega so me učili jasno postaviti mejo med prav in narobe. Če si si pri tem na čistem, je vse lažje. Potem ni konteksta, v katerem bi bilo nekaj črnega lahko belo, nekaj slabega opravičljivo in nekaj napačnega vredno razumevanja. Moje pa so tudi vse tiste staromodne vrednote kot poštenost, pravičnost, spoštovanje bližnjega. Še vedno sem prepričana, da dobro na koncu vedno zmaga.
Kako potemtakem doživljate razmišljanje, ki ga mnogi tako prostodušno izražajo, namreč da bi se na položaju vsak okoristil, ali pa, denimo, večno opravičevanje nekaterih županov, da so sicer res barabe, a ima mesto vsaj kaj od njih.
Ta absurdni argument se je dodobra zakoreninil v naši družbi, kaže pa le na to, kako zelo je korupcija sprejeta kot nekaj neizogibnega. Gre za videnje nekakšnega sprevrženega sodobnega Robina Hooda, ki sicer krade (pa ne bogatim), a vsaj kaj da tudi malemu človeku. Šokantno je, da so ljudje pripravljeni tolerirati nezakonitosti ali hojo po robu zakona za nekaj novih tlakovcev in okrasnih rastlin v mestu. V resnici bi morala obstajati ničelna toleranca do prestopkov javnih oseb. Njihova poklicna dolžnost je, da skrbijo za skupno dobro, in to pošteno, transparentno in brez vsakršnega okoriščanja.
Pa lahko družba, ki na ta način dobesedno pestuje korupcijo, to sploh izkorenini? Lahko pričakujemo in zahtevamo poštenost od politikov, ki jih ne glede na vse škandale vedno znova izvolimo?
Veliki zunanji premiki ne bodo prišli brez velikih notranjih sprememb, sprememb v glavah. Ko bo napačno, vedno napačno, četudi nam prinaša osebne koristi, in bo toleranca do nezakonitih dejanj ničelna, potem bodo stvari drugačne, prej ne. Naša družba je globoko nagnita, začenši z majhnimi nepravilnostmi, ki se razrastejo v veliko rano. Čutim, da se je nekaj začelo premikati, morda v majhnem merilu, a vendarle.
