Ne nazadnje to niti ni pomembno. Pomembno je, da je Niko kljub visoki starosti še vedno čil in zdrav. Vsak dan se odpravi na sprehod, sem in tja pa ga pot zanese tudi na ljubljansko tržnico, kjer kupuje sadje. Za svoj stoti rojstni je izdal knjigo z naslovom Mojih 100 let, katere branje nas popelje v čase, ki so dodobra zaznamovali našo zgodovino. Recepta za dolgo življenje nima, prisega pa na samodisciplino in gibanje.
Recept za dolgo življenje. Pri priči se zapleteva v prijeten klepet. Njegova vitalnost me preseneti, a že v istem hipu se mi opravičuje. »Malo slabše slišim, veste. Včeraj mi je hčerka Cvetka, ki je zdravnica, sprala ušesa, pa ni nič bolje. Kot kaže, je nekaj narobe s slušnim aparatom, zato boste morali govoriti nekoliko glasneje,« mi razloži. Nič hudega, bova pač glasna. »Letos nam zima dobro služi, temperature so nadpovprečno visoke za ta letni čas, pa tudi snega in poledenelega cestišča se mi ni bilo treba bati vse do zadnjih dni januarja,« kramlja prijazno naprej. Ko ga skušam speljati k njegovi na prvi pogled očitni vitalnosti, saj bo 27. avgusta dopolnil 107 let, kaže pa jih kvečjemu 90 ali celo kakšno leto manj, kar mu tudi povem, se samo nasmehne in si najbrž misli svoje, nato pa le pove: »Če sem odkrit, recepta za dolgo življenje ne poznam, sem pa v knjižici z naslovom Kompas kroz život, ki sem jo kupil v Srbiji, prebral, da so za to potrebne genetika, fizična aktivnost, samodisciplina in vztrajnost. Tega sem se v življenju bolj ali manj tudi držal in tako je še danes.«
Spomini, stari sto let. V vasi Griblje ob Kolpi je Niko privekal na svet kot deveti od dvanajstih otrok, in ko je bil še majhen, je izvedel za vražo, da mora deveti otrok sam iskati srečo po svetu. Stara prerokba se je v njegovem primeru kasneje tudi uresničila. Spomini na prvi dan šole so tudi po več kot sto letih še vedno živi; namesto v šolo je zavil za svinjak in se skril. Najstarejši brat Peter ga je namreč prestrašil, da v šoli učijo s palico in da učitelj razposajenim fantom pogosto navije ušesa. No, njegova pustolovščina ni trajala dolgo, saj ga je mama odkrila, v šoli pa je ugotovil, da je učitelj prav prijazen. Kmalu se je začela prvo svetovna vojna in učitelja so vpoklicali v vojsko. »Prišel je drug in ta je na žalost včasih res uporabil palico, zato smo se še toliko bolj razveselili prihoda učiteljice Amalije Uršič, mlade Primorke s kobariškega konca, ki je kot begunka zaradi bližajoče se fronte zapustila rodne kraje. Bila je izobražena, saj se je šolala v Celovcu, bila pa je tudi glasbeno nadarjena. Kasneje je v kraju organizirala tudi tamburaško skupino in poskrbela za kulturno življenje na vasi.« Nika je sicer razočarala, saj mu je zasegla orglice, birmansko darilo, in jih nikoli več ni dobil nazaj. Pokazal jih je namreč sošolcu, ta je želel preizkusiti, kako zvenijo, in pihnil vanje. Kljub delu na kmetiji in številnim lačnim ustom so starši pošiljali Nika v šolo osem let.
Pomanjkanje med prvo svetovno vojno. Nikov oče je bil po poklicu krojač, a ker se njegov starejši brat in dedič ni želel vrniti iz Amerike, je moral prevzeti kmetijo. Nikov najstarejši brat je odšel od doma v uk star komaj 14 let. »Ker je bilo doma veliko lačnih ust, smo morali vsi poprijeti za delo na kmetiji. Jedli smo povečini tisto, kar smo pridelali, pozimi pa se je na mizi včasih znašlo celo meso. Zaradi vojne je bilo sicer veliko pomanjkanje in dovoljeno je bilo zaklati samo dva prašiča, zato smo tretjega na skrivaj redili v skednju.« Niko je ob delu doma pomagal tesarjem in gozdarjem ter si prislužil toliko denarja, da si je že pri sedemnajstih letih kupil prvi klobuk, kravato in »tahmašno« obleko. Sprva je podobno kot njegovi bratje šel v uk k mojstru ključavničarju, a ta za vajenca ni pokazal velikega zanimanja. Potem pa je slišal, da v Ljubljani lepše živijo, ne vstajajo zgodaj, jedo beli kruh in nosijo lepe obleke. To ga je premamilo in po prihodu v Ljubljano se je zglasil v posredovalnici za delo, ta je bila kar na železniški postaji. Priskrbeli so mu delo pri peku, kjer naj bi pomagal pri razvažanju kruha, a se je končalo bolj klavrno. Ker ni znal prav dobro voziti kolesa, je izgubil pogum in se vrnil v Belo krajino. Tako se je končala njegova vajeniška doba.
