Zaprisežena gornica in turna smučarka je prepričana, da ne bo le še ena birokratka, temveč bo dejansko vplivala na ohranitev alpskega območja.
Navadno se najrazličnejše evropske organizacije in projekti slišijo le kot birokratska iznajdba. Tudi Alpska konvencija. Toda v resnici je ta organizacija, ki jo sestavlja osem držav, kjer so Alpe, pomembnejša, kot se nam zdi. Konec koncev pokriva tudi 33 odstotkov slovenskega ozemlja, kolikor ga sodi v alpsko regijo. In ta sega vse do Maribora. Za povrh je v tej organizaciji uradni jezik slovenščina. Naše ideje v njej nekaj štejejo in namestnica generalnega sekretarja je Slovenka – Simona Vrevc.
Funkcijo je prevzela z novim letom, se preselila v Bolzano in je odločena, da bo njeno delovanje vidno ne le v alpskem okolju, temveč povsod v hribovitih predelih. Prizna pa tudi, da je to njena skoraj sanjska služba: »Delam z vsebinami, ki me zanimajo, v mednarodnem okolju, a sem še vedno povezana s Slovenijo.« Ko je lani spomladi videla razpis za to delovno mesto, si je rekla, da bi to z veseljem delala. Takrat je na ministrstvu za kmetijstvo in okolje vodila službo za evropsko koordinacijo in mednarodne zadeve. Na razpis se je prijavila, čeprav ni računala, da bo izbrana: »Prijavila sem se bolj za vajo.« Še vedno ne ve, koliko je bilo kandidatov za ta položaj, in je to niti ne zanima. Po napornih testiranjih je bilo oktobra jasno, da bodo izbrali njo. Težko bi našli boljšo osebo – vsaj kar se tiče navdušenja nad gorami.
Nomadska družina
Alpe so ji bile tako rekoč položene v zibelko. Ne, ni Gorenjka. »No, imam se za Gorenjko, saj živimo v Tacnu, na levem bregu Save,« se zasmeji 46-letna mati treh otrok. Njen prvi spomin na Alpe sega v zgodnje otroštvo. Ko je bila stara dve leti, so šli s starši na Säntis v Švici. Sicer z žičnico, a vseeno se spominja visokih gora. To niti ni čudno, saj je do sedmega leta živela v Švici, kjer sta delala oba starša. V deželi gorske idile je tudi prvič stopila na smuči. Živeli so v okolici St. Gallena in za blokom so imeli majhno žičnico. Spominja se tudi sankanja po zasneženih bregovih.
Ljubezen do gora in snega je prinesla v Slovenijo, domov so se preselili, da je lahko začela hoditi v šolo. Za študij si je izbrala kmetijstvo: »Uradno sem diplomirana inženirka rastlinske proizvodnje.« To je po domače poljedelstvo. Po diplomi je nekaj časa delala na biotehnični fakulteti in se ukvarjala z melioracijami ter namakanjem. Nato se je začelo obdobje družinskih selitev. Njen mož je diplomat in družina je romala v tujino, pač tja, kjer je služboval. Najprej v Celovec. Mož je delal na konzulatu in s polletno hčerko sta mu sledili. V Celovcu je rodila še eno hčerko. Kmalu po selitvi, ko naj bi bila le diplomatska gospodinja, se je odločila, da bo delala. Postala je prevajalka na konzulatu, kar je bila za vse ugodna rešitev. Družinske selitve so se nadaljevale: Berlin, Bruselj, München. Vmes se je rodil še sin. Otroci so medtem skoraj odrasli in se vrnili domov. Starejša hči študira doma, mlajša pa tudi hodi v gimnazijo v Ljubljani. Štirinajstletni sin je težko prizadet in je med tednom v zavodu Dolfke Boštjančič, ob koncih tedna pa doma. »V Zavodu Dolfke Boštjančič res opravljajo izjemno delo,« poudari.
Medtem ko je spremljala moža v tujini, je seveda tudi delala. »Nekako se mi zdi, da Slovenke nismo čisto prave diplomatske žene, da moramo nekaj delati.« Sodelovala je pri pogajanjih Slovenije za vstop v EU glede kmetijstva, ribištva in varne hrane, kasneje je koordinirala pripravo zasedanj sveta za kmetijstvo in ribištvo ter posebnega odbora za kmetijstvo na stalnem predstavništvu pri EU. Toda ravno sedaj, ko se je v domovino vrnil tudi mož, se je v tujino preselila ona. Spet so razseljena družina, a zdi se, da so se tako že naučili živeti. Prava evrobirokratka? »Seveda so to birokratski postopki, a če želimo imeti vpliv na sprejemanje zakonodaje, moramo pristati na birokratske postopke, da lahko stvari sploh stečejo. Demokracija je pač zahteven proces,« meni. Prepričana pa je, da bo s svojim delovanjem v Alpski konvenciji presegla stereotip o birokratih.
