Pred nekaj meseci so po družabnih omrežjih zakrožili turistični filmi o Bledu in drugih krajih v Sloveniji, podpisani z znamko Vizualist. Iz njih vejejo samozavest, strast do narave in mladostna zagnanost. Ko je na začetku maja na Portugalskem potekal Finisterra Arrabida film art & tourism festival, je med 248 turističnimi filmi iz 47 držav Blejski grad dobil prvo nagrado, film o lepotah Slovenije pa drugo. Pod oba se je podpisal 25-letni Rožle Bregar.
Naša skupina je še zelo mlada, zato si prej nismo upali na festivale. Letos pa smo se opogumili in poslali na tri evropske festivale štiri turistične promocijske filme: Bled – Imago Paradisi, Blejski grad, Dolina Soče, Vizualist Showreel. Se nam je kar odprlo (smeh). Ko sem se vrnil iz Portugalske, so me klicali iz Bakuja, čez dva dni pa še iz Zagreba. Sporočili so mi samo, da smo tudi na njihovih festivalih dobili nagrado. Sploh še ne vem, za kateri film in za kakšne nagrade gre. Bomo izvedeli na podelitvah (smeh). To nam je dalo pogum, da se bomo prijavili še na druge festivale po svetu.
Vam je uspelo, naša država pa kot da ne bi vedela, kako naj se loti turistične strategije.
Mogoče je razlog v tem, da smo mladi, še polni energije in svežih idej. Sam imam drugačen pristop, svoj stil. Gre za malenkosti, kadri so drugačni, tudi učinki. To dosežem z gibanjem kamere, s sodobnejšimi pristopi (helikopter, žičnica ...). Gledalci si to zapomnijo in se še nekaj časa po ogledu ukvarjajo z vprašanjem, kako je bilo to posneto.
Domnevam, da si je za take posnetke treba vzeti čas.
Res je. Kadar se nečesa lotim, rad naredim tako, kot je treba. Prav zato delam sam, ker sem takrat odvisen samo od sebe in naredim tako, kot mislim, da bi moralo biti. Ko smo snemali film Bled pozimi, smo naročnike prosili, ali lahko počakajo na film še eno leto, saj tisto zimo ni zapadlo dosti snega. Želel sem imeti kader, ko je ves Bled zasnežen in nanj sije sonce.
In so počakali?
Ja (smeh). Očitno se nam je obrestovalo.
Kaj pa kadar niste odvisni samo od sebe?
Tudi takrat ne morem iz svoje kože. Ko smo lani snemali dokumentarni film o Aljaževem stolpu na Triglavu, sem tri dni na lastno pobudo spal ob stolpu in čakal, da bom lahko posnel jasno nebo z zvezdami. Bilo je kar težko. Zjutraj sem se zbujal čisto trd od mraza. Ampak se je splačalo. Če se mi zdi, da je neki posnetek pomemben, ga naredim na lastno pest zunaj določenih snemalnih dni. Tega mi običajno niti ne plačajo.
Od kod jemljete vso to strast?
Odkar pomnim, me je vleklo v naravo in v šport. Potem sem odkril še fotografijo in to združil. Ko sem bil star 11 let, sem dobil svoj prvi »trotlziher« fotoaparat, kmalu sem začel tudi snemati. Doma sem imel dva stara videorekorderja in sem montiral posnetke med njima. Malo sem rezal, podložil z glasbo in filmčke posnel na videokasete. V srednji šoli pa sem dobil svoj prvi zrcalni refleksni fotoaparat. Polovico mi je dala mama, polovico sem našparal sam. Začel sem fotografirati športna tekmovanja za lokalne časopise. V športu sem bil domač in če nekaj dobro poznaš, lahko iz tega narediš kaj več. Tako me je potegnilo noter, da sem najstniško življenje kar preskočil. Medtem ko so se moji prijatelji zabavali, sem potoval po svetu in služil denar za novo opremo.
