Njihova kobila Kali je namreč pričakovala žrebička in potrebovala streho nad glavo, s tem pa je začrtala tudi njihovo poslanstvo. Pravzaprav je šlo za tiho hrepenenje v njihovih srcih, a tudi izziv, veliko večji od njih samih, priznavajo Neja Meta, Špela in Tina.
Vse se je začelo s Kali. »Povezala nas je Kali,« je začela Neja Meta, ko smo sedle v senco. »Od nekdaj si želim in prizadevam, da bi ljudje spremenili odnos do konj, teh modrih bitij, ki nas lahko tako veliko naučijo. Konji so me vzgajali, veliko jim dolgujem,« je povedala. »Zato sem želela ustvariti center, kjer jim bomo vrnili, kar jim v resnici pripada. Klasično konjeništvo jih uporablja zgolj kot orodje. Prednost konja pa je, da nas uči živeti v trenutku. V naravi je namreč plen, zato mora biti vseskozi pozoren, kar pa smo mi izgubili. Ob njih se to kar zgodi. Topot njihovih kopit je kot ritem srca, konj uteleša svobodo in zato mi je tako hudo, ko jih dajejo v bokse. Prostor na njihovem hrbtu je svet in tega bi se morali zavedati!« V Podvinu na Gorenjskem je začela razvijati programe, s katerimi bi modrost konj predstavila ljudem. Center je poimenovala Kiron, od nje pa so ljudje odhajali s povsem drugačno izkušnjo. Največje darilo pri delu s konji je, da nam dajejo povratno informacijo. Včasih se niti ne zavedamo, da govorimo eno, naše telo in energija pa čisto nekaj drugega. Konji odgovorijo na pristnost in jasnost ter zahtevajo od nas, da stopimo »iz glave v telo«. Ženejo nas ambicije, ki sploh niso naše, medtem ko nam srce kriči čisto nekaj drugega. Konji pa se odzovejo na čustva.
Potem pa je Nejo Meto v enem od ljubljanskih hlevov postavila pred izziv kobila Kali, ki je dobila ime po hindujski boginji kreacije in destrukcije. »Največji izzivi prinesejo največje nagrade. Bila je tako nevarna, podivjana in napadalna, da bi jo odpeljali v klavnico, če ji ne bi rešila življenja.« Že ob prvem stiku z njo je Neja Meta začutila povezanost, a si je ni znala razložiti. Vzela jo je k sebi, čeprav je bila uporna. »Konja ujahati pomeni konja zlomiti. Da je primeren za delo z ljudmi, se mora zlomiti v duši. To je trenutek, ko se plen preda, otrpne in umakne vase, gledano s psihološke plati. So pa konji z nezlomljivim duhom, borijo se do zadnjega in tu je bila najina skupna točka. Poleg tega me je prevzela z neko fenomenalno zavestjo, ki sem jo začutila za njenim norim pogledom. Začutila sem nekaj, za kar se je bilo vredno boriti do zadnjega, in očitno je to vedela tudi ona. Če ne moreš živeti tega, kar si, je bolje, da te ni … Na noben trening se ni odzvala, šele ko sva se povezali in začutili na nivoju duše, se je spremenila. Čeprav pravim, da sem ji rešila življenje, ga je ona meni vsaj trikrat, na različnih nivojih, in eden je prav gotovo tale prostor,« je s pogledom ljubeče objela okolico.
Center Terra Anima. Kot vse dobre zgodbe se je tudi njihova začela s skokom čez plot, so se smejala dekleta. Kali je preskočila vrata ograje in noč preživela s svojim izbrancem. »Prej je že dve leti prosila, da bi imela žrebička, pa sem ji vedno govorila, da še ni pravi čas. Želela sem najti primeren prostor zanjo, kjer bo lahko živela primerno svojemu svobodnemu duhu. Ker pa je v človeški naravi, da nenehno odlašamo pri uresničevanju svojih sanj, je vzela usodo v svoje roke.« Nekaj časa se je še slepila, da Kali ni breja, a njen vedno bolj zaobljeni trebuh je govoril drugo zgodbo in treba se je bilo podvizati.
