Nihče v družini, nobeden izmed prijateljev in nihče, ki je res poznal sončnega, veselega, optimističnega ter življenja polnega Blaža, besed o samomoru ni sprejel. Ni mogel! Zato se je začel boj za resnico – Barbara ga je opisala v lani izdani knjigi V imenu resnice –, zato se bojuje za izkop trupla in obdukcijo, ki bi jo opravil neodvisen strokovnjak, zato se prav te dni dogovarja o snemanju filma o Blažu. »Na pokopališču sem se zaklela, da če že ne morem obuditi brata k življenju, lahko vsaj njegovo ime za večno ohranim na platnu in ga tako naredim neminljivega: povsem običajnega človeka, ki je umrl le zato, ker je rekel umazanim poslom – ne!«
Že zato, ker je bil Blaž preveč pozitivno naravnan, bil je poln upov, načrtov, vesele narave, nasmejan. Tako sovojakom kot prijateljem je znal vlivati vero in upanje. Še manj smo verjeli nesmiselni zgodbi, ko so nam uradni organi šele osem ur po tem, ko se je dogodek sredi noči zgodil, sporočili, kako naj bi bežal s kalašnikom v roki, kako naj bi od prvega varnostnika, ki ga je na svojem begu srečal, zahteval, naj pokliče policijo, ker da mora nujno v bolnišnico. In malo zatem naj bi se po njihovih trditvah ustrelil sam, vpričo varnostnikov, vojaške in civilne policije. Želeli so nam prikriti pasje ugrize. Kdo je že kdaj videl koga, ki bi želel storiti samomor, da bi nekam bos bežal zato, da se ustreli? Čemu le? Že ta zgodba, kako naj bi sploh prišel do orožja, je povsem absurdna. Niti ene priče ni, ki bi potrdila, da je tisti dan resnično videla Blaža, da je vzel puško iz kovčka za orožje. Saj to ni pištola, da bi jo kar tako skril v žep! Imamo tudi informacije, da so dežurne tisto noč namenoma poslali v napačno smer. Nekdo je moral dati povelje, da Blaža enostavno »odstranijo«, ker je že preveč vedel in videl in ker ni želel sodelovati v »umazanih poslih«, ki so mu jih ponujali.
Ker je bil bratov domnevni samomor nezdružljiv z njegovo optimistično, veselo osebnostjo, ste poiskali mnenje gospe, ki ima stik z umrlimi.
Pravzaprav je ta gospa sama navezala stik z nami – poklicala nas je le nekaj dni po Blaževi smrti. Oglasila sem se jaz in začela mi je pripovedovati, kdo je in naj ne razumem tega narobe, da je vse, kar želi, to, da z mamo prideva k njej, ker da ji Blaž že nekaj dni zapored vztrajno trka na okna. Da si Blaž na vsak način želi govoriti z nami. Da je vse, kar Blaž želi, to, da bi vedeli resnico in da bi naša srca lahko bila mirna. Ko sva prišli k njej, nama je povedala razumljivo in smiselno zgodbo, v celoti sem jo objavila v knjigi. Predvsem me je vedno bodrilo dejstvo, da nam je že takrat bilo sporočeno, da bo resnica naposled le prišla na dan. Povedala nama je tudi, kako mrtvi oddajajo vibracije, ki so jih nekateri ljudje sposobni zaznati in jih prevesti v nam znani jezik. Sedaj se mi javlja vse več ljudi, ki so tudi sami doživeli podobne izkušnje. Te stvari so dandanes že dokazljive in niso več nikakršen tabu.
Kako vas je gospa prepričala?
Presenetila nas je z informacijami, ki jih od nikoder ni mogla izvedeti: na primer o pasjih ugrizih, o katerih javno ni bilo še nikjer nič objavljeno, le mi smo vedeli zanje; pa da se bo našla tako njegova ročna ura kot njegov zvezek. In resnično se je to našlo in naknadno tudi prišlo k nam. Povedala nam je tudi ime sovojaka, ki je Blaža že 15. maja tistega leta nagovarjal k dobro plačanim poslom: za večje vsote denarja naj bi prevažal tovornjak (izpit zanj je naredil ravno med služenjem vojaškega roka in še tako ponosen je bil na to). Poleg imena nam je povedala, kje biva ta vojak. Zaprepadeni smo doma ugotovili, da imamo na seznamu imen sovojakov to ime, in to iz tistega kraja, kot je omenila. Povedala nam je ime oziroma priimek policista, ki ga je ustrelil, in verjamemo, da se bo nazadnje le izkazalo, da je ta zgodba še kako resnična, in da se bo tudi izvedelo, kdo je dejansko dal ukaz za strel.
Začeli ste postavljati vprašanja odgovornim uradnim osebam – kaj so vam dejali?
Seveda smo se začeli obračati na vse mogoče institucije, od vojske, ministrov, predsednika države, sodne medicine, tožilstva, policije, varuha človekovih pravic – nekateri njihovi pisni odgovori so tudi objavljeni v knjigi. Največkrat so se začeli s stavki, kako globoko sočustvujejo z nami in kako bodo preverili vse informacije in zbrana dejstva. Vse pa se je vsakič znova zelo hitro končalo s tem, da pač ne obstajajo nikakršni sumi za kaznivo dejanje in da je šlo za »klasičen samomor«?! Predvsem to o klasičnem samomoru me je močno razjezilo, ker sem se spraševala, kaj se jim je zdelo tako klasičnega v vsej tej absurdni zgodbi. Več kot očitno je bilo, kako močno si prizadevajo, da bi zgodba za vedno ostala neraziskana. Ostalo nam je kar sedeminsedemdeset odprtih vprašanj, vsa so objavljena v knjigi, in do danes nam odgovorov nanje ni dal nihče. A vztrajamo, zbiramo dokaze: šele po enajstih letih smo vložili na okrožno državno tožilstvo ovadbo proti neznanim storilcem. Prej sploh vedeli nismo, da to lahko storimo: nismo želeli odškodninskih tožb, želeli smo le resnico. Tudi sedaj se odgovori s tožilstva večkrat nagibajo k temu, da bi spet najraje stvar pometli pod predpražnik, a ne bomo se predali. Tokrat bomo res vztrajali do konca.
