Jože Majes je ime, ki med Slovenci zbuja veliko spoštovanje in občudovanje. Na Plavico, učno kmetijo Majesovih pri Dolenjskih Toplicah, ljudje hodijo po rož'ce za svoje bolezni, po spodbudo, pa tudi po zeliščarsko znanje. Jože ga je bil vedno pripravljen deliti z drugimi, na tej poti mu sledita tako sin Andrej kot hči Vesna, in njej je oče, prste vmes je pa imelo tudi vesolje, namenil, da počasi stopi v njegove čevlje in nadaljuje družinsko zeliščarsko tradicijo.
Oče nam je dal krila. »Kot otroci smo bili precej prepuščeni sami sebi, oče je bil veliko na službenih poteh,« je bila odkrita Vesna. » To ima seveda slabe strani, vendar nam je hkrati dalo krila. Lahko smo se spraševali, kaj si želimo delati, in vedno smo šli tja, kamor nas je intuitivno vodilo srce.«
Vesno je intuicija najprej usmerila v študij defektologije, pozneje je začutila željo po oblikovanju gline. »Tistih deset let je bilo zame obdobje z veliko mirnosti in nežnosti, čistosti, lahko sem pisala knjige, pravljice ... Bilo je obdobje čistega miru in zdaj vidim, da moč za vodenje podjetja, ki pomeni povsem drugačen način dela, črpam prav iz tega miru in stabilnosti. Kot bi bilo tisto stopnica na poti do tega, kar delam zdaj. Oče me je nezavedno zvabil k sebi, znašla sem se v zelo velikih čevljih, ampak ostati moram Vesna Majes, vnesti svoj delež v svet botanike oziroma zdravilnih rastlin, kakršnega je doslej oblikoval oče,« je rekla Vesna in dodala, da se čedalje bolj zaveda, kako v tem času ni le nabirala novega znanja, temveč tudi osebnostno rasla.
Zdravilne rastline nosijo energijo miru. »Ko sem počasi nehala delati z glino, sem šla za dve leti in pol v Nemčijo k Phyllis Krystal na podiplomski študij psihoterapevtske metode odstranjevanja vezi. Sem usposobljena terapevtka in takrat sem mislila, da bom zato več delala z ljudmi. A sem spoznala, da je ta metoda največ prinesla prav meni osebno. Da lahko pri tej silni družinski energiji diham in preživim kot ženska, da preženem strah pred biti jaz … Pri Majesovih pravimo, da je mama edina, ki ni zakomplicirana (smeh). Ne obremenjuje se ob ambicijah drugih, pripravi nam dobro kosilo, pazi naše otroke … Daje ljubezen mame, ki je sebe na neki način podredila tej zgodbi, gladi stvari. Ja, prava gladiatorka je (smeh).«
Oče, ki je »strašen botanik«, kot je njegovo znanje opisala Vesna, zaradi katerega ga tudi tako močno spoštujejo, to znanje zdaj prenaša nanjo. »Greva v gozd in fotografirava rastline, opisuje in razlaga mi njihove lastnosti. Prej jih na tak način nisem poznala, čeprav sem živela s tem, kar je oče počel ves čas. Sprejela sem jih kot način zdravljenja, spoznala, kako močan učinek lahko dosežeš z njimi, pri tem pa sem vendarle bila najprej medicinska sestra in potem defektologinja. Gre za precej striktne veje medicine, zato sem kljub svoji 'odštekani' družini na začetku le malce dvomila, iskala dokaze. Predvsem prek ljudi, ki prihajajo k nam, sem nato ugotovila, kako težkih stvari se pravzaprav loteva moj oče. Tam, kjer medicina na neki način odpove. Telo prepozna zdravilne rastline, sintetična zdravila pač nimajo te širine, in to je bilo zame fascinantno spoznanje: kako telo prepozna rastline in kakšno moč počasnega in temeljitega učinkovanja imajo. Pri tem se je spremenil tudi moj vzorec, prej sem zdravilne rastline doživljala bolj z domišljijo, s katero sem tudi pisala knjige, na primer Varuhi dreves, zdaj vem, da gre za veliko več. Zdaj vem, da je ta energija miru zdravilnih rastlin v vseh nas.«
Premalo je, če le pokosiš plevel. Učenje pri Phyllis Krystal je Vesni dalo širino in orodje, s katerim je lahko trdneje stopila v očetov svet. »Ljudje imamo v sebi vzorec, da moramo le nekaj popiti ali pojesti, ali čaj ali tabletko, pa nam bo takoj bolje. Phyllisina metoda pa me je naučila, da se za vsako telesno težavo najprej oblikuje neki vzorec v glavi, prav to pa ljudje najteže sprejmejo. Blizu so jim zdravilne rastline, eterična olja, glina …, globlje so le redkeje pripravljeni poseči. Ne želijo delati na tak način, ne želijo izkopavati korenin, kosili bi le plevel. Če ga kosijo na naraven način, je sicer tudi v redu, ampak treba jim je povedati, da imajo možnost seči tudi do korenin. To zdaj v bistvu delam, ampak, bom iskrena, ljudje k nam večinoma pridejo predvsem po zdravilne rastline. Če pa s seboj odnesejo še kakšno drugo spoznanje, sem zadovoljna.«
