Svoje sveže znanje in moči so ponudili v okviru humanitarno-medicinske odprave v afriški vasici Bufuka, ki leži ob jezeru Bunyonyi, se razprostira na treh otokih in ima 350 prebivalcev. Ti nimajo stalne zdravstvene službe, zato so odvisni od prostovoljnih skupin mladih zdravnikov. Porodi v za nas nevzdržnih razmerah, otroci z napetimi trebuščki in gnijočimi ranami, pa tudi namišljeni bolniki, ki bi radi zgolj spoznali belega zdravnika, so del njihove vsakdanjosti.
Večina članov tokratne odprave, ki jo sestavljajo Taja Jordan, Natalija Bahovec, Maša Hafner, Urban Iglič in Tadej Rondaij, je že na začetku študija medicine resno razmišljala o svojevrstni (pre)izkušnji, ki jih bo osebnostno in strokovno obogatila. Tudi danes, ko so brez mentorjev, prijateljev in družine daleč od doma prepuščeni neusmiljenim razmeram in pogosto na videz nepremagljivim težavam, odločitve ne obžalujejo. Četudi so jim priprave vzele petnajst mesecev in so morali poleg zbiranja finančnih sredstev (vsem donatorjem se še enkrat zahvaljujejo), na svoja pleča prevzeti logistiko transporta vsega materiala, pridobitev ugandske zdravniške licence in drugih dovoljenj.
Da bi bili pri samostojnem delu daleč od samoumevnih sodobnih pripomočkov čim bolj usposobljeni, so si porazdelili dodatno izobraževanje na različnih področjih in ga pridobili predvsem s prostovoljnim delom na različnih oddelkih UKC Ljubljana.
Najprej so vzeli v roke metle. »Klinika je v odsotnosti slovenske ekipe v rokah lokalnih uslužbencev, kar pusti posledice. Higiena, posebno v medicinskem smislu, je nekaj, česar nam še ni uspelo vnesti v afriško vsakdanjost. Lahko si predstavljate, kako bi bila videti kakšna slovenska zdravstvena postaja, če je nekaj tednov nihče ne bi počistil, vsak dan pa bi se v njej zvrstilo skoraj sto bolnikov. Ampak pet zagrizenih borcev proti umazaniji in trije dolgi dnevi so bili potrebni, in klinika je spet zasijala v polnem sijaju,« je o prvi akciji po prihodu v vas povedal Urban Iglič, ki se skupaj s kolegi tam srečuje s tuberkulozo, malarijo, z boleznimi, ki jih v Sloveniji zaradi precepljenosti ne poznamo več, najpogostejše pa so zdravstvene težave zaradi pomanjkanja higiene. In čistoča je navada, ki jo je tamkajšnjim prebivalcem zelo težko vcepiti, pravijo. »Če se sredi Sahare ljudje ne umivajo, jim tega ne moreš zameriti, ker je voda resnično dragocena. Tukaj pa do nas pacienti priveslajo po čistem jezeru, v katerem sami plavamo vsak dan, vendar včasih po ambulanti zaveje vonj po lanskem znoju.«
Po dveh mesecih življenja v vasici Bufuka, ki je blizu tromeje z Ruando in Demokratično republiko Kongo, sta njihova začetna strah in dvom o zdravniški suverenosti pozabljena. »Nekaj tednov človek potrebuje, da se navadi na nov princip dela in na precej drugačno delovno okolje. Ko doumeš, kako tukaj potekajo stvari, tvoj dan kar nenadoma dobi nekaj dodatnih ur. Seveda nas presenetijo nujni primeri in porodi, ki se zgodijo ob vse prej kot običajnih urah, ampak to je čar tovrstnega dela. Če bi dejal, da vsak dan delamo od zore do mraka, bi lagal, dejstvo pa je, da so dnevi, ko zaključimo delo po kosilu, in so dnevi, ko nam komaj ostane kaj časa, da operemo (na roke, seveda) svoje obleke in si skuhamo večerjo.« Veliko je odvisno tudi od vremena, saj ob močnem vetru pacienti težko priveslajo do otoka.
Zagotovo se jim je doslej najbolj vtisnila v spomin noč, ko so reševali 19-letno porodnico, ki je izgubila veliko preveč krvi. Urban je na njihovem blogu brez olepševanja zapisal, da je prizorišče spominjalo na klavnico, nočna vožnja s čolnom v popolni temi in taksi na bregu s premalo bencina pa je popolno izhodišče za filmski scenarij. Kako ravnati v takšnih okoliščinah, te na fakulteti pač ne naučijo, pravi Urban, ki se čudi nad potrpežljivostjo Afričanov. »Ko bom naslednjič na ljubljanski urgenci bentil nad gnečo, se bom spomnil naše afriške pacientke Rebecce in njenega moža. Tistega, ki ni nikoli potarnal, ko smo njegovo ženo in otročička na poti do zdravstvene oskrbe dodobra namučili.«
