Za njim je desetletje treninga smučarskih skokov, teka na maratonih, ukvarjanja z alpinizmom in z glasbo, že nekaj let deluje kot certificirani maser in inštruktor fitnesa, ki izvaja tudi kranio-sakralno terapijo. Zaradi osebne izkušnje z izgorelostjo je Jure, ki že dve leti s športno fizioterapevtko Klementino Razinger dela tudi z baletniki v ljubljanski Operi, stopil na pot študija komplementarnih ved, zaradi raziskovanja povezanosti duše in telesa je študent drugega letnika naturopatije na Šoli za evolutivno naturopatijo v Novi Gorici. »Ob tem se odpirajo mnoga nova polja teorije in prakse, nekakšno poenotenje filozofske misli in praktičnega.«
Poklic filozofa ni natančno definiran, večina meni, da je ta izobrazba za današnje čase nehvaležna, saj se filozof ukvarja s predpostavkami, postavlja vprašanja. Jaz jih še vedno, tudi sebi, in to je v življenju pogosto neudobna pozicija, ker vodi v viharne vode. Svoje ljubezensko razmerje s filozofijo sem začel sredi gimnazije zaradi učitelja navduševalca, ki je znal zbuditi strast do predmeta. Začel sem razumevati stvari ne le analitično, ampak tudi organsko, s čutenjem. Zadnje čase se tudi v medicini uporablja izraz »občuteni smisel« – to je vmesno področje med medicino in filozofijo: je manjkajoči člen v medicini, ki bolnikom in zdravnikom kaže pot do zdravja in življenjskega smisla. Sam sem nihal med študijem medicine in filozofije.
Ljubezen do obojega vas je pripeljala do pomoči soljudem?
Čutil sem, da se da z občutenjem spreminjati telo. Vpisal sem podiplomski študij, hkrati se mi je zgodila osebna kriza in zasuk: mlada družina smo bili, tri selitve, magistrski študij, ogromno športa, glasbe (je tudi basist, igral je z Galom Gjurinom, op. p.), vse je teklo hkrati. Zaužiti sem hotel ves svet, toda ta je v meni postal pretežek: padel sem v izgorelost, bil sem na robu; postal sem anksiozen, kronično utrujen; iz stroja, ki je lahko pretekel ali prekolesaril tristo kilometrov v kosu, sem prešel v zelo utrujeno bitje. Že prej sem se ukvarjal z masažami, skozi lastne preizkušnje sem začel čutiti, da je vse eno, kot je znano iz tisočletja starih besedil. A študij izkušenj drugih ljudi ne pomaga, vse moraš izkusiti sam.
Kako ste premagali izgorelost?
Terapevtsko orodje je lahko karkoli, toda meni je prišlo na pot nekaj knjig, ljudi in terapevtov. Vsak je bil pomemben kamenček v mozaiku. Kar so mi povedali učitelji, modreci, je ostajalo nekako ločeno od mene. Vedenje o tem, kaj mi lahko pomaga, je prišlo kot preblisk, trenutek je ustavil moj stalni metodični dvom, ki ga filozofija dobro privzgoji in naredi veliko škode, ker ničemur ne verjameš; postaneš bitje s petdesetkilogramsko glavo.
Kakšen je bil ta preblisk, kaj se je zgodilo?
Nekaj, o čemer nisem mislil, da mi bo uspelo narediti: zmožen sem bil povečati magnetizem lastnih celic, držal sem kovinsko žlico na čelu v stoječem stanju, poskakoval sem z njo. Znal sem držati kovinske predmete na delih telesa, česar po zakonih fizike ni možno narediti. Ja, nekdo mi je povedal, kako, poizkusil sem in uspel. Bioenergetiki uporabljajo tudi ukrivljanje telesa (poseganje v avro oziroma držanje za avro, Domančić to rad pokaže, op. p.), zato da izniči dvom, ki je frekvenca uma in lahko ustavi nekatere procese v telesu.
Vas je torej lastna izkušnja prepričala, da smo več kot telesa?
Ja. Počasi sem z dihalnimi in drugimi vajami ustvarjal varen prostor v sebi, notranji mir. Potrebna je disciplina, a učinki so opazni in veliki: pomagalo mi je čutenje telesa, spreminjanje perspektiv, tudi knjige, recimo Nare Petroviča. Takšne stvari te prebujajo, a izkušnje mora vsak doživeti sam. No, držanje žlice na čelu in podobno sem pokazal bližnjim in širše: nekateri so te zadeve poznali, ker se jih pač lahko nauči vsak, a ključno je zaupanje. Naučil sem se tudi gledati avro, električno telo človeka, biosevanje – znam, a ne vedno. Nikoli nisem teh stvari jemal mistično, že med študijem sem bral o njih.
Je študij alternativnih, komplementarnih ved posledica vsega, kar ste izkusili?
Tako je. Med magisterijem sem že delal kot osebni trener fitnesa, in že takrat celovito – govorim o energetskem ovoju telesa, o električnem telesu. Ja, bil sem poseben. Udeleževal sem se različnih izobraževanj, terapij, odpirali so se mi svetovi in prišel sem do Sama Lutmana, enega najboljših inštruktorjev kranio-sakralne terapije. In se vpisal še na študij naturopatije, ker sem potreboval poenotenje in razširitev. Tam se mi je združilo znanje dveh poklicev: filozofa in manualnega terapevta. Delati sem začel z novim zanosom: to, kar sem izkušal na sebi, mi je potrdilo, da zadeve delujejo. Tudi pri študiju je poudarek na osebnem razvoju, človek gre skozi procese, ki so lahko zelo boleči. A potrebni.
