S svojo četrto knjigo Jojo, izšla bo 4. oktobra v angleščini v okviru projekta Stigmarella, ki ga bodo 17. septembra predstavili na mednarodnem bienalu oblikovanja BIO, naša kolegica Renata Ažman zaključuje, kot sama pravi, »reportažo svojega življenja«. S svojimi deli nam je odstrla vrata v svoj najintimnejši svet in z zadnjo zgodbo, ki govori o spolni zlorabi, nakazala, kaj je po vsej verjetnosti vzrok njenih duševnih motenj. S tem, ko je zapisala resnico, se je razbremenila, s svojim terapevtskim pisanjem pa pomagala mnogim, ki so se znašli v podobni hudi stiski. In zdaj, se smeji, sledi honorar, kot po vsaki dobri reportaži. Še jo je strah, še pridejo temni trenutki, ampak njeno življenje se je povsem spremenilo! Ni lepšega, pravi, kot občutek sreče, da je dobila nazaj svoje življenje!
Lahko rečem, da sem se. Proces sicer še traja, osvobodilna fronta je še vedno aktivna, ker pri tako globokih procesih strahov zlepa ne zmanjka. Vesela pa sem, da se je terapevtsko pisanje izkazalo za uspešno obliko samozdravljenja, ne samo pri meni, temveč tudi pri drugih.
Tvoja zgodba pravzaprav razkriva globlji vzrok tvojih duševnih motenj.
Da ne bo nesporazuma, jaz s tem nisem ozdravela. Simptomi bipolarne motnje za zdaj ostajajo in jih uravnavam z zdravili. Bolečina, ki je bila v meni v vseh teh, lahko rečem skoraj petdesetih letih, pa je na tri četrt ozdravljena in vedno bolj sem prepričana, da se bodo sčasoma tudi simptomi bipolarne motnje umirili do te mere, da mi bodo omogočali preživljati relativno mirno starost.
S kakšnimi občutki – kako si sledijo – se spopada človek, ki je doživel podobno zlorabo kot ti?
Plasti so naložene v vrstnem redu: bolečina, strah, jeza, potem pa je še povrhnjica. Če hočemo sprostiti strah, da bi prišli do bolečine, se moramo fino razjeziti na človeka, ki je povzročil bolečino. To velja za vsako travmo in tudi za travmo zaradi spolne zlorabe. Človek, ki nam je povzročil bolečino, nas je s strahom in bolečino priklenil na tisti dogodek. In če hočemo bolečino ozdraviti, moramo skozi občutke jeze. Jeza je najbolj zdravilno in konstruktivno čustvo, kar sem jih spoznala na tem svojem popotovanju. Seveda je ljubezen nad vsem in ultimativno najbolj zdravilna. Ampak od vseh čustev, ki jih imamo za negativna, bi jezo morali uvrstiti med pozitivna čustva. Kolikor sem uspela razvozlati, depresija ni nič drugega kot vase obrnjena jeza. Že v otroštvu nas naučijo, da ni lepo izražati jeze, tepsti mamice, kazati jezika očiju. Z otrokom je nujno treba vzpostaviti tak odnos, da bo lahko sproti izražal jezo, ta potem ne bo tako velika. Če jo bo tlačil vase, pa bo jeza samo rasla in bo čez petnajst let vzel pištolo ter pobil deset ljudi ali pa sebe. Jeza je blazno fina, ker te umakne od bolečine. Bolečino pa lahko ozdraviš, ko jo pogledaš z distance, ne ko jo čutiš. Ko jo pogledaš z distance in jo ljubeče sprejmeš ter odpustiš. Naslednja faza je namreč odpuščanje, ker od jeze ne moreš živeti. Pa ne gre za odpuščanje zaradi ljudi, ki so povzročili bolečino, ampak zaradi sebe. Jaz si zaslužim nadaljevati s svojim življenjem. Svojo jezo sem hodila stresat na kamne na gradbišče. Ko se je izrazila, se je napravil prostor za odpuščanje, brez odpuščanja pa svojega življenja sploh ne bi mogla nadaljevati. In če se ne bi ukvarjala z duhovnostjo, ne bi nikoli znala odpuščati, angeli so mi pomagali odpuščati. In to je tudi odgovor na prvo vprašanje – odpuščanje me je osvobodilo, ampak vmes je bila potrebna faza jeze. Brez duhovne dimenzije, brez angelov, boga, Doreen Virtue, Louis Hay, zdravilca, krajev z zdravilno energijo in zdravilnih pogovorov s pozitivnimi ljudmi pa te reke ne bi preplavala. Moja zgodba je ena zoprnejših, ni pa najhujša na svetu. Od drugih se razlikuje samo po tem, da je o njej napisana reportaža v štirih knjigah, in mislim, da je bila to moja naloga na zemlji. Torej roditi se, vse to izkusiti in o tem napisati reportažo. In kar zdaj sledi – kot po vsaki dobri reportaži – je honorar (smeh). Jesen svojega življenja si predstavljam kot žetev, tako, kot se spodobi. In že žanjem. Sicer v čudnih valutah – bolj malo je v evrih, več pa v čudovitih prijateljih, v trenutkih brezkončne sreče, ko se zavem, da sem dobila nazaj svoje življenje, pa v trenutkih, ko se v meditaciji uspem zmanjšati na velikost riževega zrna in ležim na travniku ter se pogovarjam z mravljicami, metuljčki in mi je vseeno za ves svet, pomembna sem samo toliko, kolikor čebelic se želi z mano igrati. Odkar sem odkrila sebe in sem si všeč, mislim, da bo vse lažje. Prej pa sem bila zapredena v vzorce, ki sploh niso bili moje maslo, nisem si jih izmislila in niso imeli zveze z mano. To je grenko spoznanje, ampak je še vedno boljše malo pelina pa da življenje teče naprej, kot pa si zatiskati oči in se delati, da stvari niso take, kot so. Resnica v vsakem primeru osvobaja. Mora pa biti pristna, iskrena in dobronamerna. Hvaležna sem, da me je ta moja pot naredila majhno, skromno in ponižno pred tistimi, ki si to zaslužijo, in hvaležna sem, da sem živa.
