Celo veliko prestoji za njim, s šefarco v roki, z najrazličnejšimi lonci, ki jih obožuje, med njimi mu je še posebej ljub ekonompisker, v katerem zna začarati najboljšo nedeljsko župo. Domači so Boštjanovih kuharskih umetnin deležni vsak dan, nam jih je privoščil ob izidu knjige. Seveda smo morali izvedeti, kako mu uspeva ob vseh vsakodnevnih obveznostih še vsak dan skuhati kosilo za najdražje. Bralkam in bralcem priporoča »izmojstritev v kratkoročnem in srednjeročnem načrtovanju. Ko obvladaš to in nekaj osnovne kuharije, te nič več ne vrže iz tira – ampak res nič več,« nam je prijazno zabrundal Napo.
Ja, na neki način je žalostno, da smo izgubili pristen stik s seboj in se za vse stvari v življenju že obračamo na avtoritete: na psihologe – kako vzgajati otroke, na nutricioniste – kako shujšati, na podjetnike – kako biti uspešen, na pravnike – kako rešiti spor s sosedom, in potem smo tu še tisti, ki svoje kuharske spretnosti razkazujemo v javnosti in na katere se ljudje obračajo, kadar bi radi kaj skuhali. Predvsem televizija je močna, vabljiva, potegne nas vase, verjamemo, da tudi mi prikazano že znamo. Radi gledamo, kar bi radi počeli ali znali. Seveda pa je to le iluzija medija, predvsem pri kuhanju. Vemo, kako je v resnici: če hočemo nekaj znati, moramo ugasniti TV in zakuriti pod piskrom.
Vi to počnete. Na dan, pravite, vsaj dve uri porabite za kuhanje, ker da za kuho potrebujemo čas. Si ga vzamete tudi za druge reči?
Dve uri je neka povprečna ocena, v katero je vključena še priprava zajtrka in malice, ki jo večinoma vzamem s sabo v službo. Seveda so tu še druge fine reči – služba, prijateljsko čebljanje, pivo in kofetek, pregledovanje domačih nalog, otroški transportni servis, Liga prvakov (vidite, tukaj pa mene potegne in začara medijska realnost), obisk gostilne in restavracije za recenzijo v Mladini, pisanje bloga, izlet, obisk pri očetu v Mozirju, kakšno pravljico rad povem, enkrat mesečno odprem ventile in odvodim jutranji program na Radiu Študent. Ni mi dolgčas, brez skrbi!
Predvidevam, da ste za domačim šporhetom vi glavni, kako se na to odziva vaša žena? Kaj počne, medtem ko vi kuhate?
Tina je izjemna kuharica, zelo kreativna, ustvarja vizualno zelo zanimive krožnike, izbira super kombinacije okusov. Potrebuje pa pri kuhi mir in ji ne ustreza kuhanje v hrupnem kaosu vsakdanjega popoldneva. Zato sem dnevni kuhar predvsem jaz, kadar so na vrsti bolj spektakularne večerje za družino ali prijatelje, pa si stvari razdeliva na pol. Ima pa Tina izborjen monopol nad krompirjevimi njoki, riževim narastkom in piščančjim paprikašem – to je cona, v katero raje ne zahajam, ker tudi nimam pravega razloga, da bi. Res obvlada!
Ali pri načrtovanju tedenskega jedilnika, ki ga napravite v ponedeljek, sodeluje vsa družina?
Niti ne, tukaj sem bolj prosvetljeni absolutist, hehe. Približno vem, kaj imajo radi in česa ne, tako da vsak teden vsak dobi svojo dozo razvajanja in crkljanja – tudi ata s svojimi eksperimenti, seveda.
Kaj pa pri Napotnikovih najraje jeste? Nam zaupate recepte za ta teden?
Napotnikovi radi jemo. Najraje dobro! V ponedeljek je zadišala huda karbonara – zamrznjena slanina, ki sem jo sam naredil, je čakala, da jo pametno in dobro porabimo; ofrišali smo jo s skledo solate. Danes je bilo crkljanje z domačim čipsom, na rukoli in paradajzu pa je ležala eksperimentalna tagliata, počasi zmehčana v vodni kopeli na 57 stopinjah (moj eksperiment, jasno). Zdajle v ekonom loncu brbota ješprenj, ki bo jutri ričet brez mesa, zato pa z zelenjavo in dimljeno špansko papriko v prahu. Pojutrišnjem bo telečja obara z belimi žganci, v petek pa nekaj morskega – odvisno od ponudbe v ribarnici. Upam na frišne sardele ali skuše.
