Njeno kandidaturo za evropsko komisarko za promet so spremljali pomisleki in celo posmeh, predvsem v povezavi z njenimi šamanskimi izkušnjami, toda samozavestna Dolenjka jih je izničila s svojim suverenim nastopom, pa tudi s sproščenostjo in odprtostjo. Že z imenovanjem za ministrico, sploh pa z odhodom v Bruselj se je življenje te pred tem zelo vplivne podjetnice povsem obrnilo na glavo. Zaradi novega položaja se je morala marsičemu odreči, a tega niti malo ne razume kot žrtev, temveč kot nov korak v osebnostnem razvoju. Violeta Bulc ne pozna strahu, neuspeh je zanjo izziv, sogovornika pa se loti z najmočnejšim orožjem – nasmehom.
Morda bo zvenelo čudno, ampak jaz sem s strani Slovenije čutila izjemno podporo. Prejela sem veliko sporočil podpore in vedela sem, da se morajo stvari zgoditi na pravi način. Takrat smo v Bruslju domačo nalogo naredili izjemno dobro, ne bi se mogli pripraviti bolje, kot smo se, in že v tistih nekaj dneh smo čutili, da se je začela dogajati sprememba v odnosu do mene in ekipe. Sprememba od prvega dne, ko je bilo vse precej čudno, nihče me ni poznal, krožile so številne zgodbe o tem, kdo sem, kaj sem, veliko je bilo povezav in govora o prejšnjih dogodkih, potem pa je to zamrlo in so se vsi začeli čedalje bolj osredotočati na strokovni del, vsebino, moje priprave, na vse korake, ki smo jih naredili prav. Ko sem sedla na tisti stol, sem s seboj prinesla vse to – podporo iz Slovenije in podporo, ki smo si jo prigarali v tistem tednu v Bruslju.
Pogovarjali sva se že pred štirimi leti, takrat so vas uvrščali med petdeset najvplivnejših žensk v Sloveniji, pa ste bili zdaj kljub temu za večino ljudi precejšnja neznanka. Kako to?
Prej sem se pač gibala v strokovnih krogih, veliko sem bila na terenu, v lokalnih skupnostih, podjetjih, nisem pa imela potrebe po politično-družbenem angažiranju na očeh javnosti. Veliko ljudi v Sloveniji me pozna, res pa sem bila morda neznanka v političnem prostoru.
Pred vstopom v politiko ste imeli zelo uspešno podjetje Vibacom. Se delo v njem nadaljuje?
Ne, podjetje je moralo nehati poslovati, ko sem bila imenovana za ministrico v novi vladi, z vstopom v Evropsko komisijo pa se je bilo treba izločiti tudi iz vseh organizacij, odborov, tako dobrodelnih kot strokovnih.
Vem, da se ne bojite novih izzivov, ampak me vseeno zanima, ali se je bilo zaradi novega izziva težko odreči vsemu, kar ste pred tem počeli oziroma dosegli. Ta rez je bil vendarle zelo radikalen …
V tem smislu res ogromen, po drugi strani pa se vse odvija zelo tekoče. V življenju sem vedno tako funkcionirala, to ni moja prva velika sprememba, ampak jaz vse doživljam predvsem kot neko kontinuiteto. Nikoli se ne obremenjujem s položajem, rezultati … Zame je vedno pomembnejše poslanstvo, torej da delam stvari, za katere čutim, da so prave. Vedno sem verjela, da bo življenje že poskrbelo za vse drugo. Niti v sanjah si nisem nikoli predstavljala položaja evropske komisarke za svoj cilj, zdaj vidim, da sem vse življenje nabirala izkušnje in sem lahko zdaj, ko mi je življenje to prineslo na pot, dokaj samozavestno vstopila v to zgodbo.
Kakšno je torej vaše poslanstvo v tej evropski zgodbi? Vstopili ste zelo suvereno, kaj pa zdaj, kako naprej?
So cilji in strategije, ki pridejo s položajem in si zavezan, da jih izpolnjuješ. Kar pa jaz čutim kot svoje poslanstvo, je, v to okolje prenesti miselni ustroj in izkušnje slovenskega in inovatorskega prostora. Obema sem res neizmerno hvaležna za bogastvo, ki sta mi ga dala s številnimi priložnostmi. Seveda sem jih morala izkoristiti in uresničiti, ampak ta prostor je tako bogat, s toliko raznolikostmi, da je res navdihujoč. Vedno počnem projekte, ki me vodijo skozi življenje in imajo nekaj podobnosti: so zelo utrujajoči, saj zahtevajo veliko usklajevanja, ampak na koncu pride velika nagrada – pridobiš širši prostor, ti v zgodbi nisi več pomemben in le še opazuješ rezultate, ki cvetijo naprej. Vse, kar smo s partnerji delali v Sloveniji pred mojim imenovanjem, cveti naprej. Podjetja, s katerimi sem dolga leta delala, so uspešna, lokalne skupnosti prav tako. Ne zaradi mene, no, delček mene je že v njih, ampak zato, ker so ljudje v sebi prebudili kreacijo, začutili, kako se človek lahko napolni, kadar uresničuje svoj potencial, in to v širše dobro neke skupnosti. To je poslanstvo, ki bi ga rada nadaljevala v Evropski skupnosti. Moram reči, da nasmeh odpira številna vrata, iskrenost in želja po iskanju rešitev mi je že v prvem mesecu omogočila doseči dobre rezultate. Tudi pri politično precej senzibilnih projektih. V vseh državah članicah, s katerimi delamo ali kamor gremo na obisk, to spodbujam: če ste pripravljeni, da bomo skupaj našli rešitev, jo bomo našli, jim pravim.
