Jasmina Kandorfer je neutrudna raziskovalka, ki jo že od otroških let vodi zavedanje, da je zdravje najpomembnejša vrednota vsakega človeka. Veliko bere, se pogovarja s strokovnjaki, šamani, s tistimi, ki živijo z naravo. Na podlagi njihovih in svojih izkušenj išče svojo pot do zdravja, dolgoživosti in vitalnosti, ki združuje naravne ritme telesa, cikle narave in holistične prakse. Zbrala jih je v knjigi Biohacking zdravja po matrici narave, kjer lahko vsakdo najde ogromno koristnih informacij in napotkov, kako skrbeti zase, da ohranimo zdravje in dobro počutje.
Danes je Biohacking po matrici narave, pravi, rdeča nit njenega dela, katerega zametki segajo v otroštvo. »Takrat sem ugotovila, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa le eno – da bi ozdravel. Opazila sem, kako pomembno je človeku dvigniti kakovost življenja s kako navado ali nasvetom. Spremljal me je podzavestni vzorec, da si moram zaslužiti živeti s tem, da sem koristna. Začela sem iskati najrazličnejša znanja na področju zdravja, ki bi mi lahko najbolj koristila, in tako se je vse začelo. Pri enajstih, dvanajstih letih sem začela z najprej malo bolj duhovnimi praksami – meditacijami tratak s svečo, kromaterapijo z barvami, kristali.« V srednji šoli je že delala na radiu, televiziji in še v knjigarni. V šoli so cenili njene vedoželjnost in ambicije, zato so jo pošiljali na izmenjave na Malto, Finsko. Briljantni maturantki so pripisovali uspešno kariero v gospodarstvu, ona pa se je na presenečenje vseh odločila za zdravstveno fakulteto. »Prve tri mesece je bilo res zelo težko, ker nisem vedela niti tega, kje je stegnenica. Na ekonomski šoli nisem dobila znanja iz medicine, zato sem se anatomije učila po osem do deset ur na dan.« Še vedno pa je delala na radiu in televiziji, mediji, pravi, so ji bili položeni v zibelko, povezovala je prireditve, vodila debatne krožke. Na neki točki njenega življenja pa se je vse skupaj sestavilo.
Najmočnejša medicina je narava
Najbolj jo nasmeji, kadar ji rečejo, da je voditeljica (je srce in ustvarjalka oddaje Klepet ob kavi). »Jaz sem raziskovalka, zdravstveni delavec – delovni terapevt, televizijo pa uporabljam, da bi znanje o zdravstvu in preventivi prenesla naprej.« V svojem poklicu ni ostala predvsem zaradi dveh zelo močnih dogodkov, ko je spoznala, da so bolniki samo številke. »Na oddelku za amputacije sem rehabilitirala gospo po podkolenski amputaciji in doživela, da so zaradi pomanjkanja prostora pošiljali domov ljudi, ki se še niso niti začeli zavedati, da so izgubili ud, in na to sploh še niso bili pripravljeni. Drugi dogodek pa se je zgodil na pljučnem oddelku, kjer sem stala pri vratih in poslušala gospo, ki je kričala od bolečin, ko so ji iz pljuč črpali sluz, medtem pa so bili njihovi jedilniki polni mlečnih izdelkov, ki nastajanje sluzi samo še pospešujejo. Meni se je zdelo to nesmiselno trpinčenje ljudi. Če bi ostala v zdravstvu, bi kot zombi pristala na antidepresivih; vedela sem, da bom za ljudi koristnejša s svojimi drugimi talenti.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
