Zato nas skuša s svojimi elementi prebuditi, da bi stopili v korak z njo. Lansko leto je bil to ogenj, letos voda, pravi Marko Pogačnik, akademski kipar, eden začetnikov duhovnosti pri nas in geomant, ki nas že leta s svojimi zapisi, knjigami, projekti in deli ozavešča ter pripravlja na spremembe Zemlje, ki jih je začel zaznavati na prehodu v novo tisočletje. Zato smo ga seveda vprašali, kako vidi katastrofe tega poletja. Enim se zdi to, kar govori, odbito, številni ga pa razumejo.

Lansko leto so bili požari blizu vas, odpravili ste se na ta območja, da bi začutili, kaj se tam dogaja, ste kaj podobnega naredili tudi letos ob poplavah?

V času poplav sem bil v tujini, tam sem vodil neki projekt, vendar sem se z vodo uglasil na daljavo, telepatsko. Začutil sem njeno opozorilo o kolektivnem strahu ljudi, ne samo pred vodo, temveč tudi pred polnostjo življenja, kar vodo onemogoča v njeni vlogi na Zemlji. Znašli smo se v dobi velikih sprememb, vendar temu ne posvečamo pozornosti, zato ne samo voda, temveč vsi elementi – ognji, ki jih je težko pogasiti, zrak, nedavno je bil tornado na Slovenskem – nastopajo z neko opozorilno močjo, da nas prebudijo. Voda ima popoln spomin (kar dandanes že vemo) o tem, kdo mi kot človeška bitja v resnici smo, in tega se bojimo. Zato jo odrivamo od sebe – dajemo jo v ozke kanale, ji nalagamo različne naloge, recimo, da proizvaja elektriko, ne prisluhnemo pa temu, kar nam hoče povedati.

Kaj nam hoče povedati?

Da mora nastopiti s tako silo, da človeka prebudi, ker ga ne bi rada izgubila.

Vendar so na ta način ljudje veliko izgubili, nekateri vse.

Ta izguba je relativna. To ne pomeni, da voda ne sočustvuje z ljudmi, ampak sočustvuje tudi na tak način, da nas mora zbuditi. Kar je tudi pomembna oblika sočustvovanja. Izraz njene ljubezni do človeškega rodu. Iz takih pojavov bi se morali naučiti, da v trenutku spremenimo svoje preozke poglede, da odslovimo svoje strahove in odpremo svoje srce elementom narave ter temu, kar nam pripovedujejo.

Kje vidite vzroke za tako ekstremne vremenske pojave v Sloveniji?

Za Zemljo se začenja nov ciklus razvoja, kar pomeni, da se življenje prenaša na neko novo raven zavesti in življenja. Ljudje se tega ne zavedamo, ker se preveč ukvarjamo sami s sabo in z našimi težavami, pri tem pa prezremo, da smo del razvoja. Zato nas elementi opozarjajo, da posvetimo svojo pozornost temu, kar je najpomembnejše – ohranjanju življenja in naše navzočnosti na planetu. Predvsem pa to, da spremembe, ki se pripravljajo, ne morejo uspeti brez človekovega sodelovanja. Razvili smo določeno širino zavesti, s katero lahko bistveno pomagamo pri prehodu na novo raven, zato pa se moramo zbuditi k svoji resnični vlogi v življenju. 

Kdaj in zakaj smo izgubili ta pristni stik z naravo?

Mislim, da je to del naše evolucije. V davnih časih so ljudje popolnoma sledili naravi in bili z njo uglašeni. Ljudje smo kreativna bitja. Sposobni smo na ustvarjalen način prispevati k razvoju narave. Recimo, razvili smo kulturne rastline, ki jih narava ni poznala, ko so žito in vrtnice. Iz kamna znamo zgraditi katedrale. Človek ima izjemne sposobnosti – ne moremo pa te svoje ustvarjalnosti uporabljati izključno v egocentrične namene, da si naredimo življenje čim udobnejše, mislimo samo nase, druga bitja pa pri tem podjarmimo in iztrebljamo. Katastrofe nas opozarjajo, da smo v tej težnji po samostojnosti šli predaleč. Svojo zavest smo izročili samo enemu koščku zavesti, ki se imenuje razumska zavest. Imamo intuitivno in čustveno zavest. Smo del elementarne zavesti Zemlje, narave. Vse to pa pozabljamo. Kopamo se v naravi, smo del nje, ampak smo zgradili takšne jezove v zavesti, da si ne dovolimo teh vidikov ozavestiti in z njimi živeti. Čas je, da se naučimo večdimenzionalnosti življenja in pogleda na svet, kjer je zavest narave, pravim ji elementarna zavest, enakovreden del naše razumske zavesti. 

Kako to dojeti oziroma živeti z naravo?

Jaz zagovarjam srčno navzočnost. Človek se je znašel na križpotju. Lahko še naprej doživlja svet kot nekaj zunaj sebe, torej da ga gleda od zunaj, ampak na ta način ostane tujec naravi in vesolju. Bistvena sprememba je, da si dovolimo začutiti, da smo del te vseobsežne celote. Narava in njeni elementi – ogenj, voda, zrak – so ves čas del celote in so tako tudi znotraj nas. S tem ko se stalno koncentriramo na zunanje dogajanje, se izključujemo iz te obsežne celote, katere del tako ali tako zmerom smo. Ampak sebe izgubljamo in narava, ki to vidi, reagira tako, da nas skuša opozoriti, da smo zašli s poti ter da na ta način izgubljamo mi in Zemlja. 

Nekateri pravijo, da se s katastrofami, ki se dogajajo, Zemlja čisti.

Jaz vidim to drugače. Zemlja se poslavlja od telesa, ki ga poznamo kot materialno zemljo, in razvija neko novo obliko svojega gibanja. Nam se zdi, kot da gre v naravi nekaj narobe, v resnici pa mi ostajamo v starem, že preživetem in se nam kaže, kot da je narava nesrečna, umazana, ker smo izgubili z njenim bistvom. Na naravo bi morali gledati kot na svojega bližnjega, začutiti drevesa, pokrajino, gore okrog sebe, jih na neki način objemati s svojo srčnostjo, se jih dotikati. Za naravo je bistven dotik človeške ljubezni in pa človeške roke. To je zanjo blagoslov. In to bi spremenilo tudi njen odnos do nas.

Torej hodimo po naravi večinoma z zaprtimi očmi in jo jemljemo za samoumevno?

...

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.