Morda tudi zaradi okoliščin, v katerih je prišla na svet – mama je bila stara več kot 40 let, ko jo je rodila, pa se potem čez malo manj kot štiri leta skoraj poslovila zaradi velikanskega tumorja na srcu. »Ko sem v bolnišnici, kjer so operirali mamo, gledala nune sestre, ki so skrbele za bolnike, sem si dejala, da bom nekoč to tudi sama. No, ne nuna, sestra,« pove 66-letna Ljubica, ki je upokojitev dočakala v porodnišnici, še zdaj pa nesebično pomaga vsem, ki to potrebujejo. Med drugim je tudi prostovoljka pri letovanju otrok.
»Sem medicinska sestra in bom to tudi v naslednjem življenju. To delo mi je pisano na kožo, ne predstavljam si, da bi sedela v pisarni. Moram biti v stiku z ljudmi. Vse življenje sem delala v porodnišnici, to je edina bolnišnica, kjer se rojeva življenje, kamor ljudje pridejo s pričakovanjem po nečem lepem. Saj se včasih kaj zalomi, ko se rodi nedonošenček ali se kaj zaplete, vendar je vsepovsod dobra energija, srečni ljudje – in je bilo tam zelo lepo delati,« pove Ljubica, ki je upokojena že deset let. A ker je bila vajena pomagati, to počne tudi zdaj, sicer, kot prizna, malo upočasnjena zaradi let. Že nekaj časa skrbi za 89-letno gospo, ki poskuša čim dlje vztrajati doma. »Pomagam ji pri kopanju, postrižem ji nohte, skupaj greva v trgovino in nama je obema lepo,« pove Ljubica, ki dele poletja že dolgo preživlja v Zambratiji, kamor pridejo na letovanje otroci iz Zveze prijateljev mladine. Tam kot medicinska sestra lajša marsikatero tegobo. Vesela je, da so otroci, ki so letovali pred desetletji, odrasli in tudi sami prihajajo za prostovoljce.
Najstarejša na fitnesu. »Skupaj obujamo spomine in načrtujemo, kaj bomo še ušpičili, pa nam je vsem lepo,« pove Ljubica, ki ima svojo družino, dva sinova in dve vnukinji. Čeprav je zelo zaposlena, zanju vedno najde čas, še posebej poleti, ko z njima na morju preživi čim več časa. Poskuša jima prenesti vso srčno popotnico, ki jo je dobila od doma. »Že moja mama je vsakemu pomagala, to je bilo čisto običajno. Odrasla sem na vasi, kjer smo bili vsi povezani – skupaj smo se smejali in skupaj jokali, ko se je zgodilo kaj težkega. Vse je lažje, če imaš ob sebi človeka, ki te sliši, razume in podpira. Zame so vsi ljudje dobri. Ne morem reči, da je kdo slab, mogoče je le malo manj dober, še ni čisto zrasel. Zdi se mi, da nihče ne naredi namenoma kaj slabega, verjetno se ne zaveda. Mislim, da je treba pomagati človeku. Sama se to trudim, kjer lahko: na cesti, v trgovini, ko srečam starega človeka, ko me kdo pokliče, je v težavah ... Z veseljem grem v lekarno, trgovino, na pošto ... Opažam pa, da so ljudje postali zelo nezaupljivi, če te ne poznajo. Vendar hitro navežemo stike in se imamo lepo,« pravi Ljubica, ki si v novem letu želi miru, ljubezni, več zaupanja, nič vojn.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023