V vaši knjigi pogosto nastopi črn metulj z rumeno obrobo, metulj pogrebec. Kaj pomeni, če ga vidimo?
Gre za izročilo, po katerem metulj naznanja prihajajočo smrt. Kako se energija, ki nam prenaša informacijo, materializira, ni bistveno – ključno je, da je informacija prišla do nas in da jo razumemo. Jaz sem pri smrti bližnjih ljudi razumela sporočilo metulja pogrebca pravočasno in s tem je sporočilo doseglo svoj namen.
»Mrtvi pomagajo živim in živi pomagajo mrtvim.« Kako bi našim bralkam to še pojasnili prav na vašem primeru?
Zahodni svet je imel zelo razvito komunikacijo z mrtvimi, ki smo jo s tabuizacijo smrti presekali. Rekli smo, da je vse, kar je staro, grdo, da je umiranje stvar zdravnikov in bolnišnic, da so pogrebi itak brez zveze, kar raztrosimo ostanke v morje in po travi, seveda je tudi kultura spomina na mrtve nepotrebna, sveče so nepotreben odpadek. Je res tako? En velik del nas so naši predniki. Lahko drevo živi brez korenin? Mar ni krošnja velika toliko, kot so globoke ali široke korenine? Kdor se ukvarja s tradicionalnimi znanji, izročili, pravljicami in legendami, ve, koliko modrosti smo poteptali z razumom in prepričanji o tem, da se svet začne z 19. stoletjem ali, v najboljšem primeru, z renesanso. Egoistični antropocentrični moderni človek zna bolje. Samo srečen ni. Srečen je bil, ko ga je božala mamina roka, ko je tekel proti naročju dedka, ko je poslušal babičine pesmi. Kje so ti ljudje? Si bil zraven, ko je oče umiral? Kako ne vemo več, da se bedí, in zakaj ni več sedmin? V tradicionalnih kulturah po vsem svetu se ve, da se z mislimi, besedami in dejanji oživlja moč umrlega. Zakaj se ne obrnemo za nasvet k prednikom? Nam ne bodo pomagali?
Vi se že od majhnega povezujete s predniki in oni z vami. V knjigi pišete, da ste že kot otrok imeli ponoči videnja: »Predmeti so se premikali, ljudje so bili notri, vse je bilo živo, predmeti so imeli dušo.« Ste o tem spregovorili s starši? Ste to skrivali?
To je bila moja realnost, videla, čutila in slutila sem stvari, ki jih mnogi ne. Mnogi pa ja. Moja sreča je bila, da so mi kot otroku pustili svobodo življenja. Ker sta bila starša oba vrhunska znanstvenika, sem bila sama otrok ulice, večkrat lačna kot ne. Življenje je prinašalo težke preizkušnje, vendar tudi svobodo in prostor za čudeže, ki sem jih doživljala vse življenje. Pri mističnih doživetjih, kot bi marsikdo to poimenoval, ni pravil. To ni svet, ki ga lahko merimo kvantitativno. Kar pa še ne pomeni, da ne obstaja. Veliko znanstvenikov spozna svetove onkraj klasičnih merilnih naprav, največji znanstveniki našega časa skoraj vsi.
Z možem Janezom Premkom, ki je avtor vizionarskih pesmi, objavljenih med vašimi zdravilnimi zgodbami, sta se prvič srečala na razstavi gob, takrat vam je rekel: »Gospodična, ali ste vedeli, da so vse strupene gobe ženskega spola?« Kako si danes razlagate ta stavek?
Ja, vražji goban je edina, ki je moškega spola. No, s tem me je poskušal očarati, govori pa to več o jeziku kot o njem. Gobarji vemo, da so prav strupene gobe najlepše, najbolj barvite. Smrt je tudi v večini jezikov in upodobitev ženskega spola. To lahko vzamemo za slabo, lahko pa obrnemo v dobro – najpomembnejši učitelj je torej ženskega spola, odlično.
Več v reviji Jana, št. 25, 21. 6. 2022
