Za katero spremembo ste se najprej odločili, ko ste izvedeli za diagnozo?
V tistem času je krožila po medmrežju izpoved nekoga, ki je ozdravel s pomočjo večjega vnosa sode bikarbone. Ideja se mi je zdela kar logična, zato sem najprej poskusila z njo.
Ste ljubiteljica kave, ki jo z užitkom pijete večkrat na dan. Čemu se je bilo najtežje odreči? Takole ste zapisali: Ta dan je pomemben mejnik še v nečem. Nepreklicno sem zaključila svojo štiridesetletno, strastno, uživaško, nepozabno kadilsko zgodbo.
Kavici in kajenju. Zobem – saj so šli z mrtvimi zobmi po gobe tudi mostički, pri tem koraku sem najbolj oklevala.
Pri nekaterih oblikah raka, kot je na primer kožni melanom, je uradna medicina, sploh kirurgija, pa tudi potem možnosti zdravljenja, zelo učinkovita. Ste se odločili za dopolnilno alternativno zdravljenje, potem ko z uradno medicino ni šlo, ali ste bili že prej tako orientirani?
Več mesecev sem spremljala očetovo hiranje po neuspešni operaciji pljučnega raka, zato sem bila prepričana, da zase ne bi izbrala ne operacije, ne kemoterapije in ne obsevanja. Še vedno verjamem, da bi bil njegov odhod lažji, če bi se vsem tem postopkom izognil. Poleg tega sem dve desetletji v svoji trgovinici s kristali srečevala mnoge onkološke bolnike in spoznavala tudi različne zdravilce ter njihove pristope k zdravljenju tumorjev. Marsikaj se mi je zdelo uspešnejše kot kemoterapija z obsevanjem in prepričana sem bila, da bi jih v primeru bolezni prej izbrala. Zaradi naše rigorozne zakonodaje so alternativne metode napol skrite, nepreverjene, a koliko lažje bi bilo, če bi dopustili oblikovanje skupine holističnih zdravilcev in omogočili bolnikom bivanje v posebnih zdraviliščih, podobnih klinikam v Nemčiji. Ne nazadnje bi lahko ves čas opazovali njihovo uspešnost. Tako pa so, žal, bolniki, ki ne želijo po poti uradnega zdravljenja, popolnoma prepuščeni sami sebi. Seveda se dodatno pritiska še z vprašanjem statusa (bolniške) in plačila storitev holistične medicine.
Takoj po diagnozi ste začeli z zdravljenjem po navodilih uradne medicine, vendar pa biopsija ni dala spodbudnih rezultatov. Potem ste iskali in našli kliniko v Nemčiji.
Kliniko Marinus am Stein sem izbrala zaradi njihovih izkušenj z uporabo buserelina pri hormonskem zdravljenju in zaradi hipertermije, ki jo priporočajo v večini nemških klinik. Tudi bližina je bila pomembna. Tamkajšnji zdravnik dr. Axel Weber je izjemno prijazen in se je takoj odzval na moje povpraševanje. Po prijavi na kliniko pa sem opazila še razpis za bivanje v centru 3E. Prosila sem jih, ali lahko ostanem le krajši čas, in poslala dokumentacijo. Lothar Hirneise analizira anamnezo vsakega bolnika in se na tej podlagi odloči, koga bo uvrstil v program.
Kako so se na to idejo odzvali slovenski zdravniki? Ste jim sploh povedali?
Pred mojo odločitvijo so mi alternativo odsvetovali, potem pa vzeli na znanje. Mojo splošno zdravnico je tedaj moja alternativna pot še najbolj zanimala, morda tudi zato, ker se je prav tedaj tudi sama soočala s podobno diagnozo.
Potem je tu še ena klinika, v Brannenurgu. Fotografija, ki ste jo objavili v knjigi, kar sama prebuja upanje. Je vaša izkušnja danes taka, da bi moral človek bolj zaupati svojim notranjim občutkom?
Samo mi upravljamo svoje misli in telo, samo mi držimo v rokah ključe razumevanja, zato je pravzaprav precej nenavadno, da smo pripravljeni zaupati drugim (pa čeprav stroki) svoja življenja, ne da bi jim predali tudi te ključe. Zelo spoštujem delo zdravnikov, na mnogih področjih podaljšujejo in rešujejo življenja. Verjamem pa tudi, da je vzrok vsake telesne spremembe v preteklih razmišljanjih, vzorcih, čustvovanjih, ki jih pozna le posameznik. Medicina se je odločila, da v ta del, kljub njegovi pomembnosti, ne bo drezala.
Več v reviji Jana, št. 23, 7. 6. 2022
