Ko sva se jeseni 2020 nazadnje pogovarjala, je bil to čas prvega zaprtja države in v njem ste, ste takrat rekli, uživali. Videla sem, da ste čas dobro izkoristili, napisali ste celo knjigo za otroke.
Ta čas je bil zelo zanimiv, ker je v ljudeh po eni strani vzbudil občutek katastrofe, šoka, celo vonj totalitarizma v zraku, vsi dogodki, sestanki, vse je bilo odpovedano, po drugi strani pa so mnogi ljudje, ki jih ni bilo strah, ugotovili, da imajo prostor in čas za kreativne stvari. Sam sem v tem času s svojim bendom posnel ploščo v živo, napisal scenarij za strip, ki ga je potem narisal moj prijatelj, na pamet mi je padla knjiga Čudno, almanah čudes za mlade, o kateri sem že dolgo razmišljal. V glavnem, veliko se je dogajalo. Neki jasnovidec mi je dejal, da je današnji čas kot naročen za kakršnekoli kreativne poteze. Da bi to lahko uresničil, pa se ne smeš pustiti ujeti strahu in paranoji, ne glede na to, ali je to zaradi bolezni ali zaradi tega strašnega ustroja sistema, ki prihaja. Sistem je samo skupek pravil, ljudje pa so tisti, ki jih ta pravila animirajo ali ne. Vsi se gibljemo v družbi z ljudmi, s katerimi imamo lahko globljo komunikacijo, neki drugi ljudje, s katerimi smo imeli površinske odnose, pa so po naravni poti odpadli. Ljudje so se glede na svoj pogled na svet razdelili, zdaj se eni in drugi skorajda nimajo kaj pogovarjati. Svet se tako globinsko spreminja.
O tem, da se bo v naslednjih letih spremenil, ste pisali že pred leti ...
To ni stvar prerokovanja ali jasnovidnosti, ampak razumevanja procesa, katerega del smo. Ta proces je bil tudi že prej prisoten, velikokrat se je etiketiral celo kot teorija zarote. Ampak če poznaš algoritem, potem veš, zakaj se te stvari dogajajo. Konkretna temeljna ideja transhumanizma je integracija človeka in stroja. Ko razumeš, za kaj gre, ti je jasno, v kateri smeri moraš iti, kako razmišljati, spremenijo se ti kriteriji. V času zaprtja so se kar naenkrat začeli vsi spraševati, kaj bom danes počel. Tega se prej ni nihče spraševal. Kar naenkrat imaš čas, da se dobiš s prijatelji, greš z otroki v gozd ... Razne stvari se začnejo dogajati, ko je človek naenkrat vržen iz ustaljenega kolesja. Če si že prej bil v tem filmu, ti je bilo nekako jasno, kam to pelje. Samo razumeti moraš.
Kako vi vidite mlade in virtualno resničnost v prihodnosti?
Kdor je preskusil virtualno resničnost na play stationu, v muzejih, ve, kako je lahko videti resnično. Tisti, ki ga bo to vsrkalo, bo imel alternativni ego, kjer bo lahko karkoli, recimo vitez v pravljici. Vse se bo zdelo resnično, v pravi resničnosti bo pa mogoče deček petnajstih let, asocialen, sramežljiv, nepovezan. Verjamem, da bodo ljudje tam začeli graditi svoja virtualna življenja, kot jih že zdaj gradijo. Sistem pa jim bo skozi te virtualne doživljaje v bistvu kradel pozornost. Ko ti kradejo pozornost, to ne pomeni samo, da ne bereš več, se ne ukvarjaš, recimo, z nogometom, se ne družiš s prijatelji in si samo za računalnikom, temveč tudi sinhroniciteta ne more več do tebe. To ni nekaj, kar načrtuješ. Ti pojavi so sicer v neverjetnem naraščanju, rekel bi celo, da so za ljudi v današnjem času bistveni, čeprav je zanimivo, da zanje sploh ni mesta v naši paradigmi. Ukvarjamo se z materialnim svetom, šolo, znanostjo, ampak sinhronicitete, kakor sem opazil, naraščajo pri vseh ljudeh. Ljudi vedno navdajo s čudenjem in na neki način kažejo, da se človek vse bolj sinhronizira z vesoljem. Zato je pomembno ostati odprte zavesti, ne pa je zakleniti v virtualno resničnost, kar se bo gotovo zgodilo, kajti tam so čarobni svetovi, čudovite pokrajine ... Kar je paradoksalno, ker so prav tako lepi ali še lepši kraji okoli nas. Pa vendar, kadar hodiš po gozdu in o nečem razmišljaš, ne vidiš lepote gozda.
Več v reviji Jana, 29.3.2022
