Kot otrok je veliko časa preživela v naravi, imela je svoj najljubši kotiček nad izvirom Ljubljanice. »V naravi sem iskala tolažbo, učila sem se od nje, poslušala njene zvoke. Kadar sem bila žalostna, razočarana, kadar sem se morala uglasiti sama s sabo, sem vedno spontano šla v naravo.« Tudi v Grosuplju, kjer zdaj živi že več kot desetletje, je našla svojo jaso v naravi, kamor rada zahaja, toda njena največja oaza miru je njen dom. »Moj dom me podpira, da lahko živim, kar sem in je zame pomembno!«
Eden osrednjih delov njenega doma je terapevtska soba, kjer preživi vsaj tri ure na dan. »V njej imam vzpostavljen axis mundi, ki omogoča nenehen pretok energije, zato se v njej vsi dobro počutimo. Zaradi tega pretoka energije se človeku, ki sede na terapevtski stol, začne spontano odvijati proces – jok, nemir, okrepi se vse, kar človek nosi v sebi, da prepozna blokade, omejitve, kaj si pravzaprav počne. Tudi moji otroci se radi zatečejo v to sobo, kadar čutijo, da potrebujejo podporo – ko sedeš na terapevtski stol, se razbremeniš. Ljudje dostikrat celo pozabijo na težave, zaradi katerih so prišli k meni,« se nasmehne. V sobi, kjer je vsaka stena drugačne barve – oranžna, sinje modra, zelena in bela, prijetno ozračje ohranjajo tudi številni predmeti. »Kristali, mandala Indijanke, slika Bude, školjke, ki prinašajo obilje.« V prostoru vlada red. Odvečne stvari sproti meče stran ali pa jih podari, pravi.
Na kavču se crkljamo. Osrednji del doma je dnevni prostor, kjer se rada zbira vsa njena družina. »Otroci so tu celo delali domače naloge, da smo lahko več časa preživeli skupaj. Imamo tudi ogromen kavč, na katerem naenkrat lahko leži šest oseb, tu se stiskamo in crkljamo.« Neli ima štiri skoraj odrasle otroke. Srednja sinova sta se že odselila – eden je očka dveh deklic – pri njej pa še vedno živita najstarejša, 30-letna Katka, in najmlajši, šestnajstletni Sergej. Seveda pa jo pogosto obiščeta tudi srednja sinova. Starejša vnukinja, dveinpolletna Zarja, pa je sploh zelo rada pri babici. »Zarja je zelo zvedava, ustvarjalna, z njo se je mogoče zelo lepo pogovarjati. Veliko riševa, zlagava kocke, z njo se igram doživeto. Z otroškim telefonom pokličeva kakšno prijateljico, da se srečamo, pa skupaj so umijeva zobke, se počeševa, to vse napraviva skozi igro. Imava igračko letalo, s katerim veliko potujeva. Ko ji dam na izbiro nekaj destinacij, si vedno izbere Havaje (smeh). Pa jo tako učim, kaj potrebuješ, ko greš na letališče, pokličeva taksi ...« Ko se igra z vnukinjo, se preprosto odklopi in je samo z njo. »Zdaj točno vem, kaj je pomembno, ko si mlad, pa imaš v glavi sto stvari, in če v takem stanju gledaš otroka, pa niti ne veš, kaj govori, to otrok čuti in ve.«
Dihamo skupaj. Neli je najbolj zadovoljna, ker se z otroki tako dobro razume. »Povezani pa so tudi med sabo. Mi dihamo skupaj. Kadar se zberemo, se veliko pogovarjamo, rešujemo dileme, vsak pove, ali ga kaj muči, poskušamo svetovati, razjasniti situacijo, jo pogledati iz drugega zornega kota. Oni so me tudi spodbudili, da naredim spletni tečaj. 'Zdaj je vse na spletu, ti si pa kar malo zaspala,' so mi dejali, pa da sem zastarela in da je treba s trendom naprej.« (smeh) Pa jih je poslušala in naredila spletni tečaj. »Ampak to so bile muke, da jih ne znam opisati. Za dva meseca posnetkov sem zbrisala, ker so bili zanič, ker sem govorila kameri. Zato je bil to še poseben izziv. Potem mi je pomagalo, da sem vse skupaj predavala nečakinji, ta me je snemala in je končno steklo. Pripravila sem tečaj za samopomoč, preporod, da človek spoznava sebe tudi s pomočjo domačih nalog, vse pa je vodeno.«
Nebesa na zemlji. Odzivi, pravi, so bili zelo dobri, česar niti ni pričakovala. Posnetki so nastajali v terapevtski sobi, kjer pa bo po novem letu po vsej verjetnosti preživljala manj časa. »Prenehala bom s terapijami,« pravi. Vsega drugega dela ima preprosto preveč. Vodi namreč šolo karmične diagnostike, kjer je na voljo študentom tudi po telefonu, vodi spletne tečaje, njen zadnji projekt pa je prodor v tujino, kar od nje zahteva ogromno dela in pozornosti, saj mora večino narediti sama. Tako je tudi njena delovna soba zadnje čase precej zasedena. Zato je lepo včasih kam pobegniti, kot recimo poleti na Šolto, ampak dom je le dom. »Morda je to čudno slišati, ampak zame so to nebesa na zemlji!« zaključi.
Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 21. 9. 2021
