V državah s krščansko tradicijo se je zelo težko pogovarjati o predsmrtnem, obsmrtnem in posmrtnem dogajanju, pa če so ljudje verni ali ne. Strah nas je, da nas bodo razglasili za neprištevne, nevrotične, nezanesljive ali kaj podobnega, če smo kaj takšnega doživeli. V našem okolju sta samo dve možnosti – ali je smrt konec vsega ali pa za našo dušo skrbi bog, ki nikakor ne dopušča, da bi hodili nazaj in sporočali, kako je na oni strani. Razen če gre za čudeže, ki pa so težko dokazljivi. Kar pošteno smo pretreseni, ko se srečamo s kulturami, kjer se smrti ne bojijo in so prepričani, da bo naslednje življenje vsekakor lepše in uspešnejše. In da je končni cilj blaženo stanje, ko se ne bo več treba utelesiti.
Pred leti sem poznala nasmejanega gospoda, razložil (o tem je tudi veliko pisal) mi je, da se smrti veseli. Da je bil tam onkraj, kjer je vse lepo in prav. V hudi nesreči je namreč doživel obsmrtno izkušnjo, reševalci niso vedeli, ali naj ga peljejo na urgenco ali naj kar pokličejo mrliško vozilo. Na srečo so se odločili za bolnišnico. Pretresenemu osebju je po tem, ko so ga vrnili v življenje, pripovedoval, kako je vse skupaj opazoval. Zdravniki, ki imajo pogosteje stik z umirajočimi, velikokrat zaznajo nenavadno dogajanje, še več vedo o tem medicinske sestre, ki so z bolniki v pogostejših stikih in z njimi navežejo pristnejši odnos, pogosteje kot zdravniki pa so tudi navzoče pri umiranju. A o tem medicinci ne govorijo radi, saj bi (vsaj v našem okolju s krščansko tradicijo) lahko omajali vero v svojo prištevnost. Je pa med njimi kar veliko globoko vernih ljudi, kar je svojevrsten paradoks – če je znanost podrobno razložila, kako delujeta človekovo telo in psiha (in je našla razloge za težave le v okolju, življenjskem slogu in podedovanih genih), kje je potem še kaj prostora za vero v božji načrt? Očitno se dogaja marsikaj, česar ni mogoče razložiti z dosežki znanosti. In vendar se z nenavadnim dogajanjem v življenju pa tudi po smrti ukvarja čedalje več znanstvenikov, med njimi kvantni fiziki, ki jim nikakor ne moremo očitati misticizma.
Bog, nevidna razsežnost, akaša. Pred kratkim je pri založbi Primus izšla knjiga Nesmrtni um (z nadnaslovom Znanstveni dokazi za neprekinjen obstoj zavesti zunaj možganov), ki jo je napisal raziskovalec in integralni teoretik Ervin Laszlo v sodelovanju s še enim raziskovalcem, Anthonijem Peakom. Med tistimi, ki so se prevoda zelo razveselili, je bil tudi Marjan Ogorevc, ta je na platnico napisal: »Naša zavest ne ugasne s smrtjo telesa. Če bi se spomnili tega pradavnega uvida ter ga na novo oživili, bi nastopila nova doba za nas kot posameznike in za celotno človeštvo.«
Če torej naša zavest ne umre z nami, kam gre in od kod prihaja? Ne morem se spuščati v obširne razlage vesolja od najmanjših kvantnih delcev pa do galaksij (močno tudi dvomim, da bi to znala), in vendar – po trditvi ne le Laszla, ampak tudi mnogih drugih raziskovalcev, obstaja energijska raven, v kateri je shranjena univerzalna zavest, ki ji v indijskih religijah pravijo akaša, pri nas bi ji morda rekli bog, še najbolj nevtralno poimenovanje pa je nevidna razsežnost. Ko se rodimo v zemeljsko življenje, postanemo »lokaliziran primer kozmične zavesti«, ali drugače povedano – delček zavesti iz nevidne razsežnosti se ugnezdi v naših možganih. Možgani torej NE ustvarjajo zavesti, ampak jo le »prevajajo in razodevajo«, pojasnjujeta oba raziskovalca. In ko možgani umrejo, se zavest, ki se je med bivanjem v materialnem svetu naučila nekaj novega, vrne v edino resničnost, ki sploh obstaja – torej v nevidno razsežnost. Naše zemeljsko bivanje je torej zgolj epizoda.
Partija med živim in mrtvim šahistom. Če torej obstaja univerzalni um, v njem pa sledi umrlih ljudi, ki jih poznamo iz zgodovine, svetovne in naše osebne, hkrati pa so tam sledi naših prejšnjih življenj – kako jih priklicati, vzpostaviti stik, je to sploh modro in dopustno? Kakorkoli že, to se nenehno dogaja, nekaterim slučajno, drugi se trudijo, da bi se naučili širjenja svoje zavesti, ki bi bila potem sposobna transcendentnih doživetij. Med pogostimi posredniki med tem in onim svetom so mediji oziroma komunikatorji, kot jim pravijo, ki so v različnih stanjih transa sposobni navezati stik z izbranim pokojnikom. Velik vtis v knjigi naredi šahovska partija, ki jo je organiziral neki ljubiteljski šahist. Šahista Viktorja Korčnoja, ki je bil takrat tretji na svetu, je prepričal, da bi odigral partijo s katerim od pokojnih šahistov svojega ranga. Spiritistični medij Tobert Rollans je malce povprašal po nevidni dimenziji in 15. junija 1985 se je odzval pokojni madžarski mojster Geza Maroczy, ki je bil leta 1900 tretji na svetu. Prek medija je povedal, da bo sodeloval zato, da bi ljudje izvedeli, da s smrtjo ni vsega konec, in da bi promoviral svojo ljubljeno Madžarsko. Živeči in pokojni šahist sta igrala partijo več kot sedem let, predvsem zaradi Korčnojeve bolezni in pogostih potovanj, ko mediju ni bil na voljo. Partija se je končala 11. februarja 1993, ko je Madžar predal partijo. Naj pripomnimo, da medij ni obvladal šaha …
Več v reviji Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021
