Pred šestimi meseci. Lansko jesen sem z možem na kolesarskem izletu v Tunjice pod znamenito cerkvijo sv. Ane srečala brkatega gospoda v karirasti srajci. Obesek, ki ga je nosil okrog vratu, me je tako pritegnil, da sem morala vprašati, kje ga je dobil.
»Ja, sam sem ga naredil,« je odvrnil. In nič drugega. Še enkrat sem mu dala kompliment, da mi je obesek res všeč. »Prav,« je rekel. »Pojdita z mano.«
Vem, da grem možu na živce, kadar se zapletam z neznanci, ampak ni imel nič proti in sva šla za gospodom. Ta je medtem povedal, da je obesek iz oljčnega lesa in da vse »poštima«, če ga nosiš, ker je v njem »taka informacija«. Še bolj sem bila prepričana, da bi rada tudi jaz za vratom nosila kos oljke. Vode na poti nama je tudi že zmanjkalo, pa sem redkobesednega gospoda vprašala, ali je tu kak izvir.
»Tudi to bomo poštimali,« je rekel in naju peljal na kraj, kjer sem pred desetletjem že bila, v zdravilni gaj Tunjice. Odtlej je zrasla lična lesena hišica, nekakšna recepcija, pa soba za terapije, in kup diplom sem opazila po stenah ter obraz gospoda, ki se rokuje z mnogimi znamenitimi znanstveniki tega časa.
»A to ste vi?« »Ja,« je rekel in prinesel en obesek zame in enega za moža. »Bosta videla. Zdaj bo marsikaj drugače.«
Nismo veliko govorili. Plačala sva obeske, dobila vodo iz steklenice, na kateri je pisalo »izvirska živa voda«, in v tišini, kar nekam blažena, odkolesarila domov. Na dogodek sva hitro pozabila, a moj mož odtlej še vedno nosi ta obesek. Tudi spi z njim. Je nejeverni Tomaž, ciničen, kritičen, do novodobnih iznajdb nezaupljiv, ampak ta obesek mu visi za vratom.
15. marec 2021. Bil je lep sončen dan kot že dolgo ne in jasno, sčiščeno nebo, z nekaj snežno belimi oblaki. Pripeljala sem se iz Ljubljane, po sestanku z nekom, ki me je izpil. Bolelo me je v želodcu od potlačene jeze, ki je nisem izrazila. Globoko sem dihala že celo pot do Tunjic, pa ni kaj dosti pomagalo. Pot me je peljala po makadamu, skozi gozdiček, pa potem po asfaltirani cesti mimo fotogenično obsijane cerkve sv. Ane v zdravilni gaj Tunjice, kjer sem se dogovorila z Dragom Vrhovnikom. Zdaj sem se malo bolj pozanimala o njem in izvedela, da je za izvirne inovacije prejel kar nekaj mednarodnih nagrad in da je sila zanimiv gospod. Nekoč, še v prejšnjem tisočletju (1998), je na svoji zemlji kopal mivko. Mravljinčilo ga je v nogah. Čez nekaj dni, ko je spet kopal, je našel izvir vode. Kmalu po tistem se je začelo dogajati. Več kot 20 let je prineslo družini Vrhovnik veliko preizkušenj. Razumeli so, da so prišle zato, da jih premagujejo. To dela njihova življenja smiselna. »Je treba kar vztrajati, pa gre,« je rekel Drago, ki me je povabil na klopco v zdravilni gaj, kjer postanek ob posameznih točkah zdravilno vpliva na telo. Tokrat me je v Tunjice pripeljala misel, da izvem kaj več o živi vodi. Ker v gaju je tudi izvir. Pa je vsaka izvirna voda živa? Z Dragom sva klepetala o vsem po malo, a več kot vse besede štejejo izkušnje.
Dajte, dokažite! O ugodnih, zdravilnih, tudi čudežnih učinkih so ljudje, ki so obiskovali naravni zdravilni gaj Tunjice, veliko govorili. Ženske, ki niso mogle zanositi, so zanosile, dolgoletne ponavljajoče se težave s kožo, očmi so se mnogim, ki so pili živo vodo, zelo hitro izboljšale in popravile, težave s kostmi, revmatična obolenja, bronhitisi, astme, psihične težave, šibak imunski sistem, utrujenost, izčrpanost, krčne žile, išias, multipla skleroza …, ampak kako dokazati, da se je ljudem zdravje izboljšalo prav zaradi obiska tega kraja in pitja točno te vode?
Drago rad preverja tudi sam, sploh pojave, ki jih ni mogoče razumeti. Za svoje inovacije, o katerih bom pozneje še pisala, ima certifikate in nagrade od doma in iz tujine. Velikokrat je med pogovorom omenil Kirlianovo kamero, s katero zdaj hči Katja Jelovčan, diplomirana fizioterapevtka, slika avro strank, ki pridejo v zdravilni gaj z namenom zdravljenja posamezne težave, pred obiskom Tunjic in po njem.
Zdravilne učinke so potrjevali mnogi.
Več v reviji Zarja Jana, št. 12, 22.3. 2021
