Prolog: to vsekakor moram povedati že na začetku – v Medžugorju sem bila prvič pet let po tistem, ko so se začela Marijina prikazovanja, v Katoliški cerkvi pa prepir, ali gre res za čudež ali za goljufijo. Do Mostarja sem se peljala z vlakom, naprej pa z avtobusom, ker sem hotela doživeti ljudi, ki se odpravljajo na božjo pot sami ali v manjših skupinah. V kupeju sem sedela z dekletom, ki se ji je sušila roka, tako mi je razložila, grozilo ji je, da ji jo bodo odrezali. Pa mamko s štruco kruha v cekarju in s steklenico, zaprto z zamaškom iz zvitega časopisa, v njej je bila kava. Takoj ko bo Devico prosila, kar jo ima prositi, gre na prvi vlak in domov, za spanje nima denarja. Prosila pa bo za snaho, ki ne more zanositi, njen sin, ki je enak grobijan kot njegov oče, zaradi tega z njo grdo dela. Možakarju v kotu je pogorela delavnica, ni imel zavarovano, in če se ne bo zgodil čudež, se lahko kar ubije.
Takrat – na vlaku, pa v lokalnem avtobusu, polnem romarjev, in na vseh svetih krajih v Medžugorju, ko sem gledala zamaknjene ljudi, polne upanja, me je spreletelo, da sem najbrž ena redkih radovednic, ki je tam za povrh službeno. In da nimam nobene pravice soditi romarjev v stiski, ki naivno verjamejo v čudeže, čeprav se jih uradna Cerkev otepa. Vsak ima pravico do vere in upanja.
Becky. Dokumentarec National Geographica iz serije Raziskovalec je bil posnet leta 2015, zato lahko nekatere glavne junake še zmeraj najdemo na spletnih straneh. Najbolj tragična je zgodba mlade Američanke Becky Berg, matere treh otrok, v glavi je imela agresiven rakast tumor in zdravniki so od nje dvignili roke. Si predstavljate, kako umira mati treh majhnih otročičev? Čeprav ni verovala, se je pustila pregovoriti mami. In sta šli na dolgo pot čez ocean, k Devici Mariji, ki v malem bosanskem mestu deli milost. Kamera jo spremlja polno skepse, pa tudi po tem, ko se vanjo naseli nekaj upanja. Ena od vidkinj, Vicka Ivanović, se ji je posebej posvetila, objela jo je in poljubila in med videnjem seveda prosila zanjo. Becky je opustila skepso – prej me bo povozil tovornjak, kot pa da bom umrla zaradi raka, je rekla optimistično.
A se čudež ni zgodil. Pet mesecev po tistem, ko se je polna upanja vrnila domov, je pomirjena in sprijaznjena umrla v krogu svoje družine, je sporočila mama. In prav to, da je odšla v miru, je bil zanjo najbrž čudež. Mnogim se čudežna ozdravitev ali razsvetljenje zares zgodi, tako poročajo z vseh koncev sveta.
Kot strela z neba. Med njimi je Antonio Flores, padli duhovnik, kot je imenoval samega sebe. V svojem poslanstvu ni videl nobenega smisla in utehe, popival je, se vdajal razvratu in nameraval opustiti sveti poklic, še prej pa se je odpravil v Medžugorje po znamenje, ali naj to zares stori. Gospe, kot ji pravijo, ni videl, je pa močno čutil njeno prisotnost. Kar jokal in jokal je od prevzetosti in ganjenosti, Marija je rešila moje duhovno stanje, pravi v dokumentarcu. Odkril je svoje pravo poslanstvo – z blagoslovom matere božje čisti zares umazane človeške duše, ukvarja se namreč s kriminalci, brezdomci, zaporniki in jim vliva novo upanje. Po tistem, kar smo videli v dokumentarcu, uspešno.
Več v reviji Zarja Jana št. 39, 29. 9. 2020