Bojan Ružić, elektroinženir, je bil nekdaj podjetnik, inovator, ki se je ukvarjal z avtomatizacijo procesov in gradnjo informacijskega sistema v podjetjih. Poleg tega je v devetdesetih iz radovednosti, kako bo šlo, v Ljubljani odprl še butik z oblačili. Ker je bil zelo uspešen, je nekaj pozneje po Sloveniji odprl mrežo butikov in vsi so zelo dobro poslovali, pravi. Nekje do sredine devetdesetih se je ukvarjal tudi s podjetniškim svetovanjem. Potem pa je ugotovil, da nekaj ni v redu. »Ob vsem, kar sem počel, nisem bil srečen in zadovoljen. Spoznal sem, da sem povsem pozabil nase, da že dolgo nisem šel na dopust in da samo delam. Če je tako, sem si rekel, bom delal tisto, kar imam rad. Vendar sem ugotovil, da sploh ne vem, kaj imam pravzaprav rad. Zaprl sem vse razen poslovnega svetovanja ter se posvetil samoraziskovanju in duhovnosti. Med drugim sem tri leta obiskoval duhovno šolo harmonije in simbolov. Veliko sem se naučil in začel pridobljeno znanje povezovati s podjetništvom. Na začetku sem se malo bal o tem govoriti podjetnikom, pa se je vedno zgodilo, da mi je na predavanju kdo postavil vprašanje tako, da sem lahko začel tudi o podjetništvu in duhovnosti odprto govoriti. Potem sem ustvarjal še druge podjetniške programe, odprl Šolo življenja in podjetništva, v njej sem učil potencialne podjetnike in brezposelne, kako vstopati v podjetništvo. Osnovna razlika med nekdaj in tedaj je bila v tem, da sem jim svetoval, naj se ne ukvarjajo s podjetništvom zaradi preživetja, zaslužka in profita, ampak predvsem zato, da skozenj uresničujejo sebe. Za kar je pogoj, da moraš vedeti, kaj rad delaš. Večina tega ni vedela. Zato smo razvijali metode samoraziskovanja, ki so jim omogočile najti življenjsko poslanstvo, skratka, želel sem, da najdejo nekaj, kar jih bo dolgoročno polnilo z energijo. Ključni element uspeha pri podjetništvu in v življenju nasploh pa je lastna vrednost.« Tako so se začeli rojevati prvi zametki podjetništva, kot ga vidi Ružić v prihodnosti.
Ljudje se prebujajo. Zakaj smo prišli do točke, ko ljudje pristajajo na težke pogoje dela, ko lastniki podjetij želijo vse več od svojih zaposlenih? »Že kot otroci poslušamo, da je denar sveta vladar in da le s težkim garanjem pridemo do uspeha. Na ta način se oddaljimo od sebe in zato tudi je takšno stanje v podjetniških vodah. Če bi poslušali sebe, se kaj takega ne bi zgodilo,« je prepričan. »Ljudje trpijo, ker ne zmorejo spremembe. Kadar pride k meni skupina podjetnikov, ki naj bi jim pomagal, jih vedno vprašam, kaj si želijo od mene. Odgovarjajo mi, da se želijo naučiti delati nekaj za preživetje, profit. Večina jih govori o preživetju – to je vibracija strahu, nezaupanja, nizke lastne vrednosti. Zelo malo ljudi se ceni.« Ljudje na položajih pa potem s pridom izkoriščajo ljudi z nizko lastno vrednostjo. »V bistvu imajo ti ljudje potem veliko srečo, če jih še bolj stisnejo v kot. V tistem trenutku postavijo na tehtnico strah pred spremembami in trpljenje za delo, ki ga nalaga delodajalec. Ko imajo dovolj slednjega, naredijo spremembe. Zdaj je čas prebujanja in ljudem je čedalje bolj jasno, da se da. Nočejo več izkoriščanja. Vedno imamo dve možnosti – ali problem uredimo ali pa spremenimo odziv. Ena od rednih udeleženk mojih predavanj je imela vedno polno mizo dokumentov z nalogami, ki jih je morala rešiti, cele dneve je delala in hodila pozno domov. Spraševala me je, kaj naj naredi. Rekel sem ji, naj se pogovori z vodjo, pa tega ni naredila, ker se je bala. Na koncu je poslikala svojo mizo in vodji poslala sliko. Ta ji je takoj dal novega sodelavca, da ji je pomagal. Včasih je to lahko precej preprosto. Drugi pa je primer dobrega podjetnika, ki nikakor ni našel ustreznega sodelavca. Težava je bilo njegovo prepričanje, da ni dobrih sodelavcev. Ko sva začela delati na viziji dobrega sodelavca, je našel kar dva, s katerima še danes dela in je zadovoljen.« Poslovne uspešnosti zanj ne predstavlja količina denarja, temveč stopnja uresničevanja svojega poslanstva. »Meni so projekti vedno znova postavljali nov izziv. Ko sem ga opravil, sem si že želel novega. To me je veselilo, toda potem sem našel nekaj, kar že 25 let delam s strastjo – zastonj, za malo denarja ali za veliko, vse z enako energijo. Ta strast nas napolnjuje z energijo.« In ko smo polni energije, je za vse okoli nas dobro. In obratno.
Več v reviji Zarja Jana, 16.6.2020
