Jasmina nikoli ni zares pozabila, kako ji je mama za vsak rojstni dan razlagala, da je imela zelo težak porod. Rodila jo je v porodnišnici, z arogantno babico ob sebi. A to še ni bilo najhujše. Ko je po umetnih popadkih ugledala svojo dojenčico, je bila ta povsem modra v obraz, saj je imela popkovino kar trikrat ovito okoli vratu. Mar Jasmine ni bilo nič strah, da bi se ji ponovila mamina zgodba? Da bi doma rodila dojenčico, ovito v popkovino, in bi jo bilo treba hitro rešiti? Ne, te skrbi je niso ustavile pri odločitvi, da bo rodila doma.
Želja se ji je uresničila. Za 31. rojstni dan si je v krogu domačih, ko je upihnila svečko, zaželela nosečnosti. O njej je razmišljala, tudi ko je stopila na žarečo preprogo, saj vsako leto ob rojstnem dnevu organizira hojo po žerjavici z gledalci svoje oddaje. Le nekaj dni pozneje so se tradicionalno odpravili na Iž. »Skupina je prišla z avtobusom nekaj ur pozneje kot midva s partnerjem Žigo z avtom in bilo je ravno dovolj časa, da sva se predala drug drugemu brez gledanja na koledar, merjenja temperature ali česarkoli podobnega ... Le izkoristila sva trenutek, saj je Žiga ves teden spal v šotoru med borovci, jaz pa zaradi logistike skupine v hotelu. Takrat niti nisem razmišljala, da imam plodne dni. In nekaj tednov pozneje ... menstruacija bo prišla, nekaj me zvija. Nič. Naslednji dan nič. Čudno. Nikoli mi ne zamuja, točna je na uro! Bila pa sem zelo utrujena, zato sem pomislila, da sem morda noseča. Ah, kje ...« pripoveduje. A rojstnodnevna želja se ji je uresničila. Po dveh opravljenih nosečniških testih ni bilo dvoma. Postala bosta starša.
Se bo obdržala? Za Jasmino to ni bila prva nosečnost. Pred šestimi leti je zanosila z bivšim partnerjem, a doživela spontani splav. Strahu, da bi se zgodba ponovila, se na začetku nosečnosti ni mogla otresti. A sledil je prvi in edini uradni pregled pri njeni ginekologinji v Leonišču. »Nadomestna ginekologinja me je prepoznala in bila izjemno prijazna, razumevajoča ter rekla: 'Saj vi boste rodili doma, kajne?' Začudeno sem jo pogledala, saj o tem tedaj še nisem razmišljala. Preveč sem bila obremenjena s tem, ali bom sploh ostala noseča.« Ginekologinja ji je svetovala, naj veliko meditira in se še naprej zdravo prehranjuje.
Kaj za vraga, doma misliš roditi?! Po 12. tednih nosečnosti, ko je minilo najbolj rizično obdobje, sta se z Žigo odpeljala k staršem, da jim sporočita veselo novico. Predvajala sta jim posnetek srčnega utripa, ki sta ga poiskala na spletu. »Najprej niso dojeli, potem pa me je mama pogledala globoko v oči in rekla, noseča si. Sledile so solze in seveda naval vprašanj (skrbi), saj vedo, da velikokrat uberem zanje čudne poti. 'Joj, pa ne ješ mesa,' se je bala moja oma. 'Joj, kaj za vraga … doma misliš roditi?' so bili prvi komentarji družine.« Da, odločila sta se, da bo rodila doma. »V pravem trenutku je prijateljica Vesna Juvan predlagala babico, ki bi bila zelo primerna zame. Babica, sicer dr. Teja Škodič Zakšek, sodeluje z izjemno dulo Ksenijo Malio Leban. Skupaj sta vrhunski tandem. Teja je namreč izjemno strokovna, ima izkušnje in ne zavija v celofan. Začutila sem, da ji lahko povsem zaupam in da me bo znala postaviti na prave tire, če bom zašla.« Kot se je izkazalo, ko je napočil čas poroda, je občutki niso varali.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 21. 4. 2020
