No, po petdesetih ali sedemdesetih puvaskih so se vrata končno odprla sama od sebe. Ven je stopil starejši občan s kisikovo masko na ustih. Ta je bila s cevko povezana z rdečim kovčkom, ki ga je prenašal v desnici. Vidno olajšan je previdno zakoračil dol po stopnicah. Satan, tako se je zdelo, je bil vsaj za prihajajoče praznike uspešno premagan. Gospod je bil v svoji krhkosti videti, kot da vsekakor potrebuje vsako krpico pomoči, ki jo lahko dobi.
Nenavadno vajeništvo v kasarni. Čeprav je bila terapevtska seansa že skozi zaprta vrata slišati naporna, sta bila nekaj minut po njej oba portretiranca videti zgledno umirjena in dobrovoljna. Dražen je videc, Bojan je bioenergetik, oba pa sta karmična terapevta. »Rak pljuč,« sta pojasnila videz svojega zadnjega obiskovalca. »V pljučnih krilih shranjujemo potlačena čustva. Ko se jih nabere preveč, avrično polje poči na mestu, kjer je naš DNK najranljivejši. Tam začne iz telesa odtekati bioenergija in slej ko prej se pojavi bolezen.«
Bojan s svetom energij živi od mladih nog. Vanj ga je uvedel prababičin prijatelj, ki je bil že v časih, ko je bilo to še precej nezaslišano, neke vrste guru. Največji dar, ki ga je prenesel malemu Bojanu, je bil, da ga je že kot pokovca naučil tehnik globoke meditacije. Dodaten pospešek pa je njegova terapevtska pot dobila med služenjem vojaškega roka, ko se je pridružil dvema vojakoma v kurilnici kasarne v Banja Luki. »Tadva sta bila res zanimiva patrona!« se spominja Bojan. »Oba sta bila iz Nove Gorice, in v tisti kurilnici sta delala regresoterapije polovici kasarne … Seveda naskrivaj, ker je bilo karkoli podobnega strogo prepovedano. Ko sem videl, da dobro vesta, kaj počneta, sem se v hipu javil, da se jima pridružim. Od njiju sem se ogromno naučil.«
To je bila zanj prelomnica. Tudi zato, ker se je lahko najprej izmojstril v takrat prevladujočih tehnikah hipnotične regresije, ki jih je kasneje kot mnogi drugi terapevti na celi črti zavrnil. »Ne, te tehnike resni in odgovorni terapevti ne uporabljamo več, saj se je izkazalo, da je preprosto prenevarna. Lahko se zgodi, da pacient sploh ne izplava iz transa in ostane v komi.« Tako je Bojan po svojem nenavadnem vajeništvu v kasarni razvil svojo, neprimerno varnejšo tehniko. »Pri tem pa mi je najbolj pomagala meditacija, s katero sem v zavest počasi potegnil sadove trdega dela iz prejšnjih življenj.«
Vizije in videnja po levkemiji. Draženova zgodba je še bolj filmska. Kot sedemletnik je zbolel za posebej hudo obliko levkemije in moral zaradi nje dve leti preležati, ker sploh ni čutil nog. Po brutalnem režimu kemoterapije in obsevanj je začel počasi okrevati. In takrat so mu začele na vrata zaznavanja vztrajno trkati najrazličnejše vizije. Nič hudega slutečemu, pravi, so se mu prikazovali sence in podobna videnja, svarila … In tudi odbleski prihodnosti, le da sprva ni imel pojma, za kaj sploh gre. »Prikazujejo se ti reči, ki si jih niti približno ne znaš pojasniti. Dolgo me je bilo pošteno strah, da ni kaj hudo narobe z mano. Šele moji prvi pogovori z Bojanom so mi vse preizkušnje pomagali povezati v smiselno celoto. Potem se mi je začelo nebo zelo hitro jasniti – Bojan me je odprl!«
Tako zdaj skupaj zdravita in usmerjata, ali z lastnimi besedami: »Osvobajava ljudi! Odkleneva dušo. Vse svoje glavne terapevtske tehnike sva razvila sama.«
Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020
