O tem, da lahko z mislimi vplivamo na telo in da dobrovoljni in optimistični ljudje precej lažje premagujejo življenjske krize kot zlovoljni pesimisti, že kar nekaj vemo. Če ne drugače, iz lastnih izkušenj. Če ti kdo reče, da ti je ravnokar kdo umrl ali pa da gori tvoja hiša, v hipu začutimo vse mogoče telesne reakcije, celo kap nas lahko zadene. Beseda lahko čisto zares ubije, po drugi strani pa nas lahko ponese v deveta nebesa. Prav beseda je v lingvistično valovni genetiki oziroma programiranju genetske matrice, kot imenuje Garjajev svojo znanost, nadvse pomembna. Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog, piše v Bibliji. In to Garjajev večkrat ponovi.
Trdi, da genski aparat človeškega organizma ni samozadosten in da dobiva informacije iz višje zavesti, naši kromosomi in DNK pa so antene, ki te informacije sprejemajo. Garjajev je prepričan, da naš planet ni nekaj enkratnega, ampak le zrnce med množico naseljenih planetov s podobnimi bitji, kot smo mi. V nas so geni vesoljcev, je povedal v eni od pogovornih oddaj na hrvaški TV. Človek da je odprt sistem, ki oddaja in sprejema informacije iz vesolja. Na projekciji v Smeltovi dvorani smo videli tudi (žal slabo razloženo) sliko odtisa vzorcev v žitu, ki naj bi bil nekaj takšnega kot skupni vzorec DNK prebivalcev vesolja. Skratka, na svet ne prinesemo le genoma davnih prednikov, ki so od tod, ampak tudi od neznanih bitij, ki so svetlobna leta daleč. In jih ne moremo doseči, ona nas pa.
Več v reviji Zarja Jana, št. 44, 29. 10. 2019
