Tekst: ALENKA CEVC, foto: MATEJA J. POTOČNIK
Pri dvajsetih čista groza! Tinina mladost ni bilo postlana z rožicami. Pri dvajsetih je bila študentka, tiho in zelo vase zaprto dekle. Kolegi so jo poznali kot tisto, ki je bila neprestano pod stresom in živčna. To stanje se je pred izpiti še stopnjevalo. »Izpite sem doživljala kot pravo dramo, tako rekoč konec sveta, kot čisto tragedijo,« se spominja Tina, jaz pa kar verjeti ne morem, da je bila ta popolnoma mirna ženska, ki sedi danes pred menoj, kdaj v resnici taka. To ji tudi omenim. Samo nasmeje se in nadaljuje z opisovanjem svoje preteklosti. Včasih malce postane, me pogleda in reče, da mora kar močno pomisliti, da prikliče spomine. Vidi se, da tega dela življenja zanjo preprosto ni več, to je samo preteklost in ne nekaj, kar bi jo obvladovalo še danes. »Ko sem bila stara dvajset let, sem bila depresivna in na robu samomora, obdajala me je čista tema. To je bil čas, ko sem se spraševala, kdo sem, kaj je smisel življenja, kje sem jaz sredi tega. To je bil tudi čas, ko sem iskala svojo spolno identiteto, saj sem spoznala, da so mi všeč ženske. Skratka, takrat sem videla edino rešitev, da končam svoje življenje,« se spominja svoje črnine, v kateri ni bilo prostora za še tako majhen žarek svetlobe.
Prednost sem dala sebi. Življenje je s Tino očitno imelo drugačne načrte, svetlejše. Zavestno je začela iskati pot iz stiske. Poskusila je vse mogoče, da si pomaga, začela je z jogo, obiskovala psihiatra. Pa še vedno nič, izboljšanja ni bilo. Potem pa je začela obiskovati skupino za energetski trening, naučila se je meditacije, spoznala, da ljudje nismo samo telo, ampak tudi duša in to ji je dalo popolnoma nov pogled na življenje. V njej sta se prebudila energija in veselje, ki ga prej leta in leta ni občutila. Videla je, da ji to zelo pomaga in odločila se je, da bo za leto dni prekinila študij in se posvetila samo duhovnemu delu. V raziskovanje sebe se je vrgla brez zavor, tako rekoč na glavo, izkusiti je hotela vse. Leto dni je meditirala in obiskovala energetske treninge po osem ur na dan, delala vaje v naravi, vstajala zelo zgodaj, disciplinirano in redno. Njen trud ni bil zaman, saj se je začela prebujati, nič več ni bila depresivna, življenje jo je pričelo veseliti.
Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019
