Mea Valens je 43-letna magistrica literarnih ved, pisateljica, esejistka, popotnica, mama, ljubeča in ljubljena partnerka, ženska, ki je presegla omejitve v svoji glavi in se podala na najtežjo, a hkrati najžlahtnejšo življenjsko pot – spustila se je iz glave v srce. Včasih je bila ranjen otrok in življenje jo je skušalo na vse mogoče načine; med drugim je bila celo gradbenica v Franciji in skupaj s takratnim partnerjem vodila 30 ljudi v eni od najbolj moških gospodarskih panog. Morala je biti močna kot skala, da jo, vso krhko in nežno, »dedi« niso požrli! Bila so obdobja v njenem življenju, ko je bila zaradi strupenih odnosov revna kot cerkvena miš ali zdrobljena kot avtomobilsko steklo. Pa je preživela! In ne samo to, danes življenje zares živi in ne samo preživlja. Je ena najbolj strastnih ljudi, ki so mi v življenju prišli na pot. Ženska, ki žari! Njena notranja svetloba je tako močna, da si morajo občutljivejši ljudje natakniti sončna očala. No, tole je zapisano malce za šalo, kar pa tudi sodi k Mei, saj se glasno in rada smeji – tudi sebi.
Mea se je rodila kot Metka Peserl v intelektualno družino. Njen prastric je bil Angelo Cerkvenik, ki je napisal eno najlepših mladinskih povesti z naslovom Ovčar Runo. V rodbini je bilo znanje visoko na seznamu vrednot. Do znanja pa prideš samo s pridnostjo. Metka je bila dobra učenka in je vrednote, ki so ji jih vcepljali kot punčki, tudi ponotranjila, marsikaj pa je morala seveda narediti tudi po svoje.
Travma, ki jo zaznamuje. Ko je bila stara tri leta, ji je v prometni nesreči umrl oče, česar pa ji doma niso povedali. Ko je deklič spraševal po njem, so ji odgovarjali, da je v službi, saj je niso želeli prizadeti z resnico, bili so prepričani, da je premajhna, da bi razumela. »Ta travma je vplivala na velik del mojega življenja. Do konca tridesetih let sem čutila v sebi neko neopredeljeno žalost in praznino. Očetova smrt oziroma prikrivanje, da je umrl, v resnici pa nikoli več ni prišel domov, sta bistveno zaznamovala moje doživljanje sveta in odnosov. Šele v osnovni šoli sem dojela, da je oče mrtev, vendar sem ga na podzavestni ravni še do pred kratkim pričakovala!«
Rasla je v prilagodljivo, a tudi svojeglavo dekle. Njen dedek, častni meščan Maribora in spoštovan zdravnik Davorin Valenti, je v njenem življenju prevzel očetovski lik in jo usmeril v humanitarne vode. Še pri svojih 90 letih je recitiral Odisejado v grščini. Zato ne čudi, da je bila deklica zelo nadarjena za tuje jezike in se je s strastjo učila tudi latinščino.
Od ateistke do harekrišnovke. Metka si je že v srednji šoli začela zastavljati vprašanja o smislu življenja, kar je postalo rdeča nit njene duhovne poti.
Zaradi družinskega ozadja se je odločila za študij slovenistike in ga opravljala zlahka. Bolj so jo zanimala vprašanja o tem, kdo sploh je in zakaj obstaja, o čemer pa se v šoli niso učili. Pri dvajsetih je odgovore dobila pri jogi bhakti, postala je članica gibanja Hare Krišna in s tem presegla ateizem. Sčasoma je dojela, da Bog ne samo obstaja (seveda zunaj običajnih konceptov), ampak da lahko z njim tudi razvija zelo oseben odnos. »Tri leta sem živela strogo po načelih joge bhakti, poročila sem se in živela življenje predane članice,« pripoveduje in ne skriva, da se je tudi raziskovanja svoje notranjosti in povezovanja z Bogom lotila z vso vnemo in strastjo, ki jo je premogla.
Razkritja na Piramidi. Metka, takrat so jo klicali Madhu, tudi globoko v duhovnih vodah v sebi ni bila iskreno zadovoljna. V njej se je nekaj dokončno prelomilo in prebudilo med vsakodnevno hojo po mariborski Piramidi. »Goreče sem prosila boga, naj mi pokaže pravo pot k sebi in njemu, pa čeprav bi to pomenilo zapustiti organizacijo. Bilo me je groza, saj sem bila vedno častna oseba, odhod pa bi pomenil kršitev svetih obljub Krišni in guruju! Toda iskrena molitev je vedno uslišana – nekega dne na vrhu Piramide mi je dal dovolj močno čutiti, da lahko grem po svoje in da bo vedno z menoj. Odločila sem se zaupati temu glasu in svojemu srcu ter zapustila ukalupljeno življenje. Alarm je sprožilo spoznanje, do katerega sem prišla tudi s pomočjo Nare Petroviča, s katerim sva nekaj let po tem živela skupaj: nobena duhovnost mi ne bo pomagala do notranjega miru in sreče, dokler ne predelam potlačenih čustev in nezavednega v sebi! S pomočjo vedskega znanja sem spisala magisterij o duhovnosti v literaturi in po dveh letih odšla na romanje za svojim bistvom v Južno Ameriko. Sama.«
Rodila se je Popotnica. Mehika, Kostarika, Ekvador, Peru. Vse te države je Mea prepotovala sama. Orala je po sebi in ugotovila, da je polna konceptov. »Dojela sem, da tisto, kar sem v resnici jaz, sploh ni ubesedljivo.« Med tem enoletnim potovanjem je ugotovila, da ko človek najde sebe, tudi drugi začutijo njegovo pristnost. »Nekatere ljudi s tem ogrožaš, druge pa opogumiš,« je njena izkušnja. »Med tem enoletnim potovanjem sem delala vse, česar prej nisem poznala in kar sem morda celo obsojala zaradi napačnih prepričanj. Najbolj skrajno dejanje je bilo morda to, da sem se udeleževala svetih obredov s halucinogenimi rastlinami, kar je bila ena boljših potez, saj se je odprlo neskončno novih predalov mojih možganov, srca in zavedanja. Od takrat se mi materialna stvarnost zdi dokončno neprepričljiva, saj sem vstopila v zakulisje sveta in tam ostala. Postala sem občutljiva tudi zase, začela sem se zaznavati; prvič v življenju sem čutila skozi svoje srce,« opisuje svojo pot do sebe.
Bor. Za dlje se je ustalila v Mehiki, tam se je zelo uspešno preživljala kot refleksoterapevtka. Med tem časom je v Sloveniji izšla njena magistrska naloga Besede o neubesedljivem, zaradi česar se je vrnila v Slovenijo. In ostala. To je bil čas, ko se ji je zgodila najlepša stvar v življenju – postala je mama sinu Boru. »Materinstvo je zelo močna izkušnja. Začela sem se spoznavati na popolnoma nov način. Predala sem se z vsem srcem,« Mea nežno govori o sinu, pa tudi o razočaranju ob razpadu iluzij s koncem partnerske zveze in novi, močni življenjski izkušnji.
Po razpadu zveze z Borovim očetom je ostala brez vsega. Brez vsega pomeni brez materialnih dobrin, sebe k sreči ni izgubila. Stavila je na svojo srečno zvezdo, izrazila svoj največji talent in spisala ter v samozaložbi izdala knjigo Uglašena, v kateri je ubesedila južnoameriške dogodivščine, s katerimi prebuja v bralcih strast do potovanj in življenja. »Res je, da na pot vedno neseš sebe s seboj, spoznaš pa se v drugih okoliščinah in razvijaš drug, neodkriti del sebe.«
V ta čas sodi tudi sprememba imena, postala je Mea Valens. »Vse manj sem se počutila kot Metka Peserl. Želela sem prerasti Metko, ranjeno deklico, Peserl pa je bil predvsem priimek na pokopališču in sinonim za morje žalosti,« razkrije vzroke za spremembo imena in priimka v Mea Valens. »Seveda se s tem nisem mogla izmakniti zdravljenju notranjega otroka, je pa pomenilo zavestno izbiro, da postanem Moja Pogumna, kar Mea Valens pomeni po latinsko.«
Več v reviji Zarja št. 20, 14. 5. 2019.
