Bolečino in veselje drugih začutimo, četudi ju ne vidimo, so dokazali v znanstvenem poskusu. Je to zametek dokaza, da šesti čut obstaja? In kako je mogoče, da so se ob prisotnosti človeka, ki se je v mislih osredotočal nanje, celo računalniški programi začeli vesti drugače? Kakšen je potem lahko šele vpliv množic? Ob izvolitvi Obame za predsednika Amerike so programi denimo pobezljali … Informacije o neprijetnih podobah v človeško zavest vdirajo tudi iz prihodnosti. Zmožnost človeške podzavesti za napovedovanje prihodnosti zrcalijo rezultati številnih znanstvenih poskusov.
Kako bi se odzvali, če bi vam kdo rekel, da lahko slepi ljudje vidijo podobe zelo čustvenih ljudi? Najbrž bi ga po hitrem postopku odpikali kot trčenega. A prav to naj bi dokazali poskusi, ki jih je na nizozemski univerzi v Tilburgu opravila znanstvenica Beatrice de Gelder.
Potek ni bil zapleten. Ljudi, ki so zaradi možganske kapi oslepeli na eno oko, je znanstvenica posedla pred posebno napravo za gledanje v računalniški monitor. Priprava je bila izdelana tako, da sta bili očesi izpostavljeni različnim fotografijam ljudi. Zdravo oko je zrlo v izrazito flegmatična človeška obličja, slepo pa v podobe ljudi v intenzivnih čustvenih stanjih, pozitivnih in negativnih.
In sedaj salto mortale: čeprav so bili testni zajčki na slepo oko potrjeno slepi, so z nenavadno zanesljivostjo »uganili« čustveno stanje obraza na zaslonu. Torej obraza, ki ga sploh niso videli. A pozor: samo kadar je šlo za intenzivne čustvene grimase. Če se je na zaslonu prikazalo karkoli, kar ni bila podoba človeškega bitja v neke vrste ekstazi ali agoniji, so slepa očesa ostala slepa.
Nekaj v njih je vedelo. Ko je znanstvenica testirance kasneje pobarala, ali so bili pri opisu »videnega« prepričani ali so bolj ugibali, so vsi po vrsti rekli, da so ugibali. A zdi se, da je nekaj v njih še kako dobro vedelo. Elektrode na njihovih obrazih so namreč skrbno beležile trzljaje njihovih obraznih mišic takoj po tem, ko so uzrli podobe. In njihova obličja so nenavadno pogosto avtomatično zrcalila čustva na zaslonu prikazanih obrazov. V delčku sekunde, spet in spet. Ne vedno, a dovoljkrat, da po uporabljeni statistični metodi skoraj gotovo ne gre za naključje. Kar je precej jasen indic, da je moral slepi gledalec sočlovekovo radost ali bol očitno zaznati nekako drugače. Ob tem se najbrž tudi manj radovedni med nami vprašajo: kako, zaboga, je to vendar mogoče?! Najbolj pošten odgovor se za zdaj glasi: ne vemo.
Lahko pa seveda predpostavljamo. Še fascinantnejša je štorija postala, ko so natanko isti poskus s slepimi gledalci ponovili v napravi za magnetno resonanco. V njej so zabeležili, da se pot očesnega signala po možganih bistveno razlikuje glede na vsebino gledanega. Če so testiranci zrli v s čustvi nabite soljudi, se je signal razcepil in namesto v vizualni korteks razpršil v osem drugih možganskih centrov. Kar se zdi kot prvi zametek dokaza, da lahko bolečino in veselje drugega začutimo na način, o katerem ne vemo znanstveno tako rekoč še nič. Ali preprosteje: kar se zdi pravzaprav več kot prvi zametek dokaza o šestem čutu.
Človeški vpliv na računalnike. Kaj pa bi porekli, če bi slišali, da lahko ljudje s svojimi mislimi neposredno vplivamo na računalniški program? Spet se sliši kot spričevalo gole trčenosti … A nekaj zelo podobnega je moč sklepati iz večdesetletnih poskusov znanstvenikov, ki so se združili v iniciativo Projekt globalne zavesti.
Tudi v tem primeru je šlo v osnovi za precej preprost eksperiment. Treba je samo razumeti koncept t. i. računalniškega simulatorja meta kovanca. Ki je v resnici natanko to: računalniški program, ki simulira čisto naključnost izidov meta kovanca. Torej čisto naključnost, po kateri se verjetnost izida cifra ali mož dolgoročno izravna na petdeset proti petdeset.
A že sredi osemdesetih letih prejšnjega stoletja je čedalje več raziskovalcev začelo opažati kaj hecno reč. Rezultati računalniškega meta kovanca naj bi se pogosto spremenili, če zraven računalnikov sedijo človeška bitja in se v mislih intenzivno osredotočajo nanje.
Tu je na sceno stopil mož po imenu Roger Nelson, ki je več kot dvajset let koordiniral raziskave oddelka za inženirske anomalije na sloviti ameriški univerzi Princeton. Čeprav so bile raziskave o človeškem vplivu na vedenje računalnikov takrat celo še bolj kontroverzne kot danes, se mu je reč zdela dovolj intrigantska, da jo je sklenil podrobneje raziskati.
Serija eksperimentov, ki jih je nadziral vrsto let, ga je prepričala, da zadeva drži. Anomalije vpliva človeških misli na naše nove silikonske prijatelje naj bi bile sicer drobne, a statistično pomembne. Sčasoma se je Nelson tako vprašal naslednje: Če lahko misli enega samega človeškega bitja vplivajo na računalniški program, kakšen je potem vpliv velikih množic? Ta misel je pomenila idejno rojstvo Projekta globalne zavesti.
Ob izvolitvi Obame so kovanci pobezljali. V drugi polovici devetdesetih se je Nelson namreč povezal s kolegi po vsem svetu, ki so v svojem lokalnem okolju zastavili natanko isti eksperiment. Mreža, ki so jo tvorili simulatorji meta kovanca, je dobila izpostave na vseh celinah. Skrbno nadzorovane mašine so štiriindvajset ur na dan neutrudno »metale kovanec« ter podatke o rezultatih pošiljale nazaj v centralo. Ugotovitve so bile milo rečeno zanimive.
Zopet naj bi bila ključ vsega intenzivna čustvena stanja. Le da tokrat sinhronizirana čustvena stanja celih mest in regij. Ob velikih zgodovinskih prelomnicah – torej ko človeške množice vibrirajo z enakim močnim čustvom, so rezultati meta kovanca odstopali od pričakovane normale. Kot kronski dokaz Nelson navaja rezultate, zabeležene ob razglasitvi zmagovalca ameriške predsedniške dirke leta 2008.
Danes sicer vemo, da je bil Barrack Obama očitno tako slab predsednik, da je bil takoj za njim dejansko izvoljen Donald Trump. A na tisto opojno noč leta 2008 je bil svet poln upanja v magične moči sijočega temnopoltega politika. »Nikoli nismo bili samo zbirka posameznikov. Mi smo in vedno bomo Združene države Amerike!« je dahnil v svojem zmagovalnem govoru. In simulatorji meta kovanca po svetu so pobezljali. V resnici že nekaj ur prej, ko so po zaprtju volišč mediji napovedali Obamovo zmago.
»Pri tako velikem vzorcu podatkov,« pravi Nelson, »je verjetnost, da bi bile tako močne anomalije naključje, približno ena proti tisoč. Če združimo vse rezultate zadnjih dvanajstih let našega raziskovanja, pa verjetnost naključja strmoglavi na ena proti milijardi.«
Več v Zarji št. 41, 9. 10. 2018.
