Imela je moža in tri hčerke, družina je bila dobro situirana. Okolica jo je dojemala kot izjemno uspešno žensko v poklicnem in zasebnem življenju. Marsikdo ji je zavidal. Danes glasno pove, da takrat v njenem življenju ni bilo ničesar, kar bi bilo vredno zavidanja. Na poti osvajanja »zunanjih« lovorik je namreč popolnoma izgubila sebe. Pred dvema letoma in pol se je njeno življenje popolnoma sesulo. Ni zmogla več živeti tako, kot so vsi pričakovali. Kljub hudo ranjenemu »jazu« je zmogla toliko moči in volje, da se je spremenila. Posledično je spremenila tudi tok svojega življenja.
Anoreksija in bulimija. Deja Muck, ki deluje izjemno blago in tiho, pravi, da je bila zelo nepotešen otrok, ki je vedno iskal pozornost.»Občutek neustreznosti je bil vedno prisoten v meni,« se spominja svojega otroštva. Zelo občutljiva najstnica je zbolela za anoreksijo in bulimijo ter stopila na trnovo pot zdravljenja, a ji, žal, ni pomagalo. Sčasoma je težave s »hrano« spravila v red, njeni psihični problemi pa so postajali čedalje večji.
Življenje kot razstavni eksponat. Na zunaj je bilo Dejino življenje bleščeče. Uspešna kariera, ljubeč mož, zaželeni otroci. Nihče pa ni vedel, kaj se dogaja v njej. »Ker v tistem času nisem bila v stiku sama s seboj, sem živela skozi svoj ranjeni jaz, ki je vedno želel zunanjo potrditev tega, da sem dobra, da v resnici znam in zmorem, da sem vredna. Zelo dobro se spominjam svojega nastopnega govora ob imenovanju za redno profesorico. Kazati sem se morala kot uspešna ženska, globoko v sebi pa sem imela veliko luknjo in dvomila sem o svojih sposobnostih. Obvladoval me je en sam strah, da bodo zelo hitro 'pogruntali', da sem 'bleferka', in se bo vsa moja kariera podrla kot hišica iz kart.« Pripoveduje, da jo je bilo z vsako doseženo akademsko titulo manj, manj nje, prave Deje, dobesedno izginjala je. Zdelo se ji je, kot da živi življenje v nekem filmu in se nje sploh ne tiče. In tonila je vse globlje.
Depresija. Tako življenje seveda pusti posledice. Telo se upre, ne zmore več teh misli in posledično (samo)pritiskov. Deja je padla v hudo depresijo. »Bilo je hudo, v nekem obdobju sem bila sposobna iti samo s postelje do stranišča, in še to z veliko težavo.« Po dvajsetih letih psihoterapij, jemanja antidepresivov, antipsihotikov in drugih zdravil, ki so ji omogočala ostati pri zunanji podobi uspešne ženske, se je zlomila in prišla do točke, ko sta ji ostali samo dve možnosti: ali konča svoje življenje ali pa naredi ključni preobrat in se spremeni. Jasno ji je bilo, da s tabletami, ki jih je bilo vsako leto več, samo zatira simptome svoje bolezni. Treba je izruvati korenine, ne samo zdraviti simptomov, to je vedela.
Deja Muck je skoraj vse svoje življenje iskala tudi duhovno pot, prebrala je ogromno knjig s tega področja, ima opravljene tečaje reikija, hodila je na alternativne delavnice, deset let je prakticirala budizem.
Marjan Ogorevc. Prijatelji so jo spodbujali, naj si najde pravo pomoč, saj ji uradna psihiatrija ni znala pomagati. »Velikokrat sem pomislila na stavek našega znanega bioterapevta Marjana Ogorevca, ki je v nekem intervjuju rekel, da ljudje raje umrejo, kot da bi se spremenili, in da smo sami odgovorni za to, kar se nam dogaja. Sklenila sem, da stopim v stik z njim in ga prosim za pomoč,« razlaga dr. Muckova, ki prav nič ne olepšuje svojega takratnega stanja. Vmes jo vprašam, kako okolica sprejema njeno zdajšnjo odkritost in ranljivost. Da ji je vseeno, pove, zase namreč ve, da se nikoli več ne bo sprenevedala, da bo vedno živela iz svojega pravega jaza in da bo povedala to, kar v resnici čuti. To me je ozdravilo, še navrže.
Marjan Ogorevc takrat, ko je Deja stopila z njim v stik, ni imel več individualnih obravnav. Imela je srečo (on pa nesrečo), da si je takrat poškodoval nogo in ni mogel voditi delavnice na otoku Ižu. Nerad je pristal na srečanje z Dejo, češ, naj ji bo, saj zaradi poškodbe pač ne more delati drugih stvari. Deja je polna lepih besed o bioterapevtu Ogorevcu, s katerim sta se kmalu »začutila« in povezala. Poleg njega, ki zagovarja holističen pristop k reševanju vseh vrst težav, je spoznala proces notranjega ljubečega povezovanja s seboj avtorice Margaret Paul. Stopila je na trnovo pot resničnega samospoznavanja.
Metoda fraktalne risbe. Marjan Ogorevc ji je v enem od srečanj dejal: »Deja, art therapy, fraktalna risba, to čutim, da bi bilo zate.« Tisti trenutek seje Deji krivulja življenja zasukala navzgor. Začela se jepot njene intenzivne notranje preobrazbe. »Ker Ogorevc metode ni poznal, samo slišal je zanjo, sem začela raziskovati. Avtorica metode fraktalne risbe je Tanzilija Polujahtova, pedagoginja, klinična psihologinja in družinska terapevtka, ki v svojem terapevtskem delu združuje raznoliko znanje z več znanstvenih področij, živi in dela pa v Rusiji, v Jekaterinburgu.
Gre za metodo fraktalne risbe, ki se izdeluje z zaprtimi očmi. Na začetku nastane osnovna mreža, potem pa nastanejo polja, ki jih barvamo. Tudi barve izberemo z zaprtimi očmi. S tem načinom dobimo vpogled v naše notranje stanje. Linijska risba nam pokaže naše kognitivno stanje (obnašanje), to pa nam pokaže tok naših misli; barve nam kažejo naše čustveno stanje. Z analizo teh risb lahko prepoznamo ogromno stvari o tistem, ki riše te risbe. V bistvu je to diagnostika, iz katere lahko razberemo, kje smo ujeti, katere potenciale razvijamo in katerih ne. Dobimo odgovor na to, na katerem področju smo najmočnejši, kje pa najšibkejši. »To, kar se meni zdi najdragocenejše pri tej metodi, je, da nam omogoča korekcijo našega notranjega stanja. Omogočila, da sem res prišla v močan stik s seboj in da sem šla globoko vase. Spoznala sem, da je jalovo iskati potrditve zunaj sebe o tem, da sem dobra in vredna, sprejeta in ljubljena. Jaz sem tista, ki si moram dati vrednost iz svoje notranjosti!« je odločna Deja.
Če nimaš sebe, nimaš nič! S pomočjo metode fraktalne risbe si lahko postaviš »axis mundi«, kot temu reče Ogorevc, os sveta. Sebe postaviš v nekakšno ravnotežje. Indijanski šamani temu pravijo »kakor zgoraj, tako spodaj«. Ključni pomeni te osi sveta so povezava zemeljsko-božansko, ozaveščenje povezave z neskončnim izvorom, iz katerega prihajamo vsi, in sposobnost materializacije našega namena. Ta »os sveta« oziroma prepoznavanje pravega jaza je osnova, če se hočemo v življenju osamosvojiti in si ustvariti življenje, kot si ga želimo. S postavitvijo te osi sveta, osi življenja, si močno izboljšamo tudi intuicijo, smo povezani z univerzumom.
Metoda fraktalne risbe je Deji dala tudi opolnomočenje. »Ko sem to jasno začutila, sem se tudi odločila, da o tej metodi napišem knjigo in svoje močne izkušnje delim naprej. Danes lahko rečem, da sem do svojega 45. leta živela v ranjenem jazu in iz njega tudi delovala. To pa je delovanje iz strahu, kajti ranjeni jaz vedno deluje iz strahu, iz njega pa preide v kontrolo. Ko pa si v pravem jazu, se odločiš za ljubezen. Najprej jo daš sebi, potem še drugim. Izjemno pomembno pri tej poti je, da gre človek v občutke, da gre iz misli v srce. Nas pa je strah čutiti! In to je narobe,« pravi Deja. In pomolči. Ker ni ničesar, kar bi bilo treba dodati. Pogovarjava se o tem, kako je zdaj njenoživljenje popolnoma drugačno, mnogo bolj zadovoljno in radostno. Ker deluje iz svojega pravega jaza, pravi, se vsak dan dogajajo čudeži, ki pa to v resnici niso, »le jaz sem pristnejša in povezana z univerzumom. Poglejte samo en majhen primer: preden sem do konca napisala svojo knjigo Pot ljubezni – pot k sebi, sem si želela, da bi izšla na moj rojstni dan. In zgodilo se je, izšla je 5. maja, na moj rojstni dan! Ampak to še ni vse. Poglejte, sediva tukaj v moji kuhinji in se o moji knjigi in metodi s fraktalno risbo pogovarjava za revijo Zarja. Vidite, tako to deluje!«
Znanstven pristop. V knjigi dr. Deja Muck po njeno, znanstveno, obdela metodo fraktalne risbe, ki jo je osvetli z različnih zornih kotov. Tako v knjigi najdemo poglavje o fraktalih in fraktalnosti, pa o barvah ter vplivu svetlobe in barv na zdravljenje. Še posebej zanimivo je poglavje o nevroplastičnosti možganov. Tukaj sem malce zabodeno pogledala, no, nisem čisto razumela, pa mi je avtorica takoj razložila z naslednjim primerom: ko rišemo risbo z zaprtimi očmi, vedno narišemo mreže, ki so si vse podobne, ne glede, koliko jih narišemo. In prav to kaže tok naših misli. Potem ko začnemo delati korekcijo, spreminjamo našo linijo in s tem vplivamo na našo podzavest. No, to je en primer nevroplastičnosti možganov. In to je samo delček iz zelo zanimivega poglavja. Doktorica Muckova se je pri pisanju knjige povezala tudi z Martino Kosec, Zagrebčanko, diplomantko likovne akademije, pedagoška smer, ki je velika poznavalka te metode. Treba je še povedati, da je Deja naredila vse potrebne izpite pri avtorici te metode, Rusinji dr. Tanziliji Polujahtovi.
Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.
