Nekdanji športnik in trener, ki že več kot četrt stoletja pomaga ljudem odpravljati njihove težave, je kot bioterapevt odigral pomembno vlogo tudi pri športu – med drugim je bil ob zlatem olimpijcu Primožu Kozmusu v Pekingu, na koncu njegove kariere pa je bil tudi trener. Zanimalo nas je, kako uspeh naših košarkarjev vidi on na energijski ravni.
Kaj vse se je po vašem mnenju moralo ujeti, da so naši košarkarji lahko dosegli takšen uspeh?
Zadržal se bom ob pogledu bioterapevta, ne strokovnjaka za košarko. Najpomembneje je, da smo za selektorja reprezentance dobili tujca, ki obvlada svoje delo in je na visoki ravni zavesti, energijsko močan in karizmatičen. Težava Slovencev je, da domačih trenerjev ne sprejemamo kot avtoriteto. Ko pa pride v reprezentanco tujec, se igralci disciplinirajo, zato lahko izpelje svoje zamisli. Enako je v podjetjih. Če se nekdo došola in postane sodelavcem šef, ga ti ne sprejmejo. Priti mora nekdo od zunaj. Dobro poznam sistem dela ameriške vojske – ta je tako učinkovita, ker se vedno pripravljajo za vojno. Ker gredo vsi profesionalni vojaki prej ali slej v vojno, kjer se bojujejo za preživetje, morajo biti učinkoviti. Ko si postanejo preveč domači, ni več prave discipline, zato vsaki dve leti menjajo vodilni kader. V prvi vrsti je bil torej izbran pravi trener, potem se je sestavila prava ekipa, ki je dobro delovala skupaj, pomemben pa je tudi duhovni potencial trenerja. Duhovno in evolucijsko je Kokoškov na zelo visoki ravni, po svojem potencialu bi lahko bil tudi guru svetovnega slovesa ali pa vrhunski menedžer. To ima v sebi, tega se ne da naučiti. Ekipa je delovala celostno tako na telesni ravni (fizična pripravljenost) kot tudi na energijski – bili so dobro povezani drug z drugim, zato so tako učinkovito odigrali evropsko prvenstvo.
Poleg Kokoškova je bil verjetno še kdo, ki je fante povezal kot motivator?
Ko prideš v resonanco – fizikalno to pomeni, da delujemo vsi na isti valovni dolžini, se začne prenašati velika količina energij in informacij. Boljši igralci so prenašali svoje energije na slabše in tisti malce slabši so zato v njihovi bližini igrali bolje. O tem zelo malo govorimo. Torej ni bil samo trener – on je izbral ekipo, a kakršen si ti, take ljudi si izbereš in tako potem deluje vsa ekipa. Ta duh je potem prevzel še podporno ekipo maserjev, fizioterapevtov, zdravnikov, pomočnikov trenerja, vse, ki zagotavljajo logistiko. Po drugi strani pa smo tudi mi na ravni države takrat prišli v resonanco in vemo, da se v resonanci energija prenaša, energija sledi misli. Torej, če je dva milijona ljudi usmerjalo misli v igralce, je bila to izjemno močna in osredotočena energija, ki jim je dala strahovito moč.
S tako energijo bi torej lahko premikali gore?
V tem je štos! Tudi bioterapevti, ki se včasih povežemo, ko je treba podpreti bolnika ali pa koga pri pomembnem cilju, smo se zavestno usmerili v košarkarje. Če se torej vse ujame, lahko ustvarimo strahovito dobre rezultate. Ali pa pogrnemo. Energija te lahko zlomi ali pa ti da krila. Dvakrat sem bil na olimpijskih igrah, nekajkrat na svetovnih in evropskih prvenstvih in tam so strahovite energije. Na finalu atletike olimpijskih iger v Pekingu je bilo 90.000 ljudi. Če vsi ti ljudje usmerijo energijo v nekega tekmovalca in ta lahko to energijo psihično in fizično prenese, potem ima vrhunske rezultate. V nasprotnem primeru lahko postane anksiozen in pogrne. Zato toliko športnikov po kakšnih velikih tekmah pravi, da sploh ne ve, kaj se je zgodilo z njimi. Če imajo velika pričakovanja, če so odvisni od zmage, se prepirajo s trenerjem, se destruktivnost v teh močnih energijah okrepi in jim ne uspe. Pozitivno naravnanim, spravljivim športnikom, ki niso odvisni od rezultata, pa ta energija pomaga, da se dvignejo.
Več v Zarji, 3.10.2017
