Vrač Ketut Liyer iz knjižne uspešnice

»Si že slišala za Ketuta Liyerja?« me je ob pijači v enem od prijetnih lokalčkov v Ubudu, kulturni prestolnici Balija, vprašal taksist Made. Najprej sploh nisem bila pozorna, o kom govori. Potem pa se mi je posvetilo! To je vrač iz knjižne uspešnice Jej, moli, ljubi.

»Si že slišala za Ketuta Liyerja?« me je ob pijači v enem od prijetnih lokalčkov v Ubudu, kulturni prestolnici Balija, vprašal taksist Made. Ker ga je omenil mimogrede, ko je beseda pač nanesla na balijske zdravilce, najprej sploh nisem bila pozorna, o kom govori. Potem pa se mi je posvetilo! To je vrač iz knjižne uspešnice Jej, moli, ljubi, ki me je pravzaprav navdušila za potovanje v Indonezijo. »Poznaš Ketuta?« sem ga nejeverno vprašala. »Seveda ga,« mi je odgovoril. »Jutri te odpeljem k njemu.«

Omenjena knjiga, v kateri pisateljica Elisabeth Gilbert opisuje pot odkrivanja same sebe, mi je prišla v roke lani poleti. Po boleči ločitvi se je pisateljica odločila početi stvari, ki si jih je vedno želela: tri mesece se je v Italiji učila italijanščine in se predajala gurmanskim užitkom, naslednje tri mesece je iskala notranje ravnovesje v indijskem ašramu, popotovanje pa je sklenila na Baliju. Dve leti prej ji je tamkajšnji vrač prerokoval, da se bo na magični indonezijski otok vrnila kot njegova učenka, in tako je šla preskusit srečo. Starega vrača, ljudi, mesto Ubud in ne nazadnje otok opisuje tako slikovito, s toliko ljubezni in humorja, da me je prepričala. Niti najmanj pa se nisem nadejala, da bom starega vrača v resnici videla. Že Elisabeth v knjigi se je bala, da je v letih od njenega zadnjega obiska preminil, jaz pa sem obiskala Indonezijo še nekaj let kasneje. Bog ve, kaj bi se lahko z njim zgodilo. Sicer pa, koliko je v resnici star?

Srečanje
»Po mojem okoli 65 let,« je ugibal Made, ko naju je s prijateljico peljal v Ketutovo vas mimo lepo urejenih živo zelenih riževih polj in tipičnih balijskih hiš z obveznimi templji. V nasprotju s preostalimi predeli pretežno muslimanske Indonezije je na Baliju razširjen hinduizem. Otok je zelo drugačen od drugih, po svoje urejen, na trenutke skrivnosten. Poln je cvetja – na vrtovih, po tleh, v templjih, ob daritvah. Te je mogoče videti vsepovsod. Vsako jutro namreč Balijci položijo pred vrata v templje lično spletene košarice, večina je iz palmovih listov, s hrano (rižem) in cvetjem, da počastijo dobre in preženejo zle duhove. Na koncu so vsi zadovoljni – Balijci, duhovi in še potepuški psi (na otoku naj bi jih bilo okoli 500.000), ki to pojedo.
Made (ime pomeni drugi in je eno od štirih najpogostejših imen na Baliju, ki veljajo tako za dečke kot za punčke; to so imena Wayan – prvi, Nyoman – tretji in Ketut – četrti in pomenijo vrstni red rojenega) je ustavil pred ograjo, obdano z zelenjem. Za vrati se je skrivalo ljubko dvorišče. Iz knjige sem vedela, da se lahko zgodi, da bo na Ketutovem vrtu čakalo v vrsti veliko ljudi, zato sem bila vesela, ker je bil tam samo ameriški par. Medtem je Ketut neki drugi Američanki prebiral usodo z dlani.
Starček je bil natanko tak, kot sem si ga predstavljala: za njegovim navihanim, a prijaznim pogledom je bilo čutiti toplino, bil je v tipični indonezijski opravi, vsaj kar se tiče saronga in pokrivala, z zahodnjaškim pridihom – na sebi je imel namreč majico z napisom I love New York. »Pred enim letom sem prebrala knjigo, nato pa pisateljico gledala v oddaji Oprah Show, in ker z možem potujeva po tem delu sveta, sem si želela srečati Ketuta,« je povedala Erica iz Lousiane, ki je pred obiskom pri starem vraču na internetu naredila celo raziskavo o njem. Vedela je celo, koliko računa za branje z dlani. Ni kaj, dobra reklama mu je zvišala ceno: odtlej, ko je bila pri njem Elisabeth (plačala je okoli deset dolarjev), jo je podvojil!

Si videla mojo knjigo?
»Si videla mojo knjigo?« se je Ketut kar topil od ponosa, ko je v rokah držal od vlage že precej načeto Elisabethino knjigo (vlaga je namreč reden spremljevalec deževnega obdobja, ki zdaj vlada Indoneziji). Nato me je prosil, ali bi mu lahko prebrala, kaj piše na fotografiji, ki sta mu jo bili poslali dve avstralski dekleti. Godi mu, kadar se vidi na fotografiji, a je kljub temu rekel, da je zelo grd in star. »Star sem 88, morda 89 let,« je rekel. Nasmehnila sem se, kajti spomnila sem se, da je že Elisabeth v knjigi predvidevala, da ima med 60 in 112 let. »Nimam zob, mogoče bom šel nekoč k zobozdravniku, ampak sem za to tako ali tako prestar,« se je nasmehnil s skoraj brezzobimi usti. Nato pa se je spomnil na svojo vnukinjo, ki študira za zobozdravnico. »Tak nasmeh imaš kot ona,« je rekel in dodal, da ji finančno pomaga pri šolanju, zaradi česar je pogosto »prazen v svoji banki«. Ketutovi predniki naj bi bili vrači, medtem ko je on kot otrok in kasneje mladenič zavračal misel, da bi bil vrač, raje je slikal. In slikal je veliko, tudi ponoči ob oljni svetilki. Ta je neko noč eksplodirala in mu močno poškodovala roko. Dobil naj bi tako hudo infekcijo, da so mu zdravniki hoteli amputirati roko. Toda on je to zavrnil, se vrnil v svojo vas in imel nenavadne sanje. V njih naj bi ga obiskali predniki vrači in mu svetovali, kakšen zvarek naj si pripravi, da si bo pozdravil roko. Poslušal jih je in roka naj bi se mu res pozdravila; to je bil zanj znak, da mora postati zdravilec. Sledilo je dolgotrajno učenje različnih področij, ki jih danes obvlada, sodeluje pri raznih obredih, mnogi ga najamejo za skupne meditacije, medtem ko je branje z dlani zanj bolj ali manj konjiček za turiste.

Vrni se po blagoslov!
»Povem tako, kot je, tudi če je slabo, in vedno govorim resnico, sicer bom umrl in šel v pekel,« je rekel smrtno resno in za potrditev dvignil roko. Nato se je spet toplo nasmehnil in me prijel za levo roko. Potem ko si jo je dobro ogledal in premislil, mi je med drugim povedal, da bom živela 105 let (o bog, upam, da bo kateri od vrstnikov takrat še živ), da sem sicer malce nestrpna, vendar bom srečna in bom imela lepo življenje ter dolg in uspešen zakon. »Ko se poročiš, se obvezno vrni na Bali, da vaju blagoslovim!« je še dejal, preden se je spremenil še v svetovalca za spolnost in mi dal nekaj igrivih nasvetov za med rjuhe. Zaradi njih sva se s prijateljico muzali še dolgo potem in se strinjali, da mi je povedal bolj ali manj splošne stvari, stvari, ki jih vsaka rada sliši, in tako pobožal mojo žensko dušo. Toda to sploh ni pomembno. Kar šteje, je vseobsegajoča energija in toplina, ki vejeta iz tega prikupnega, duhovitega starčka, katerega smeh se kot virus širi na vse prisotne. »Nekoč sem bil lep, zdaj sem pa res star in grd,« je še enkrat rekel, ko smo se za konec srečanja skupaj fotografirali. A se je videlo, da si je všeč, ko je pogledal fotografijo. »Mi boš poslala izvod revije?« ga je zanimalo. »Bom,« sem mu obljubila. Nato nama je na hitro povedal še eno od zgodb iz svojega življenja, govori namreč izjemno rad, in bi še kakšno, če ga ne bi klicali na pomoč. »Dolžnost kliče,« je skomignil z rameni in se odpravil k neki bolni ženski v mesto Denpasar.