obro označeno vasico nad Vačami, od Ljubljane oddaljeno okoli 35 kilometrov, ni težko najti in priznam, da sem bila prijetno presenečena nad toplino, s katero vasica in njeni prebivalci sprejmejo obiskovalca. Odprti, prijazni, polni preteklih in sedanjih zgodb, ki bi jih lahko pripovedovali v nedogled. Skrbno bedijo nad svojo vasico in nevsiljivo poskrbijo, da se te dotakne. Na več načinov.
Odkritje
Mirjam in Srečko, znana ljubljanska gostilničarja, sta pred dvema letoma iskala primeren kotiček za gostilno na podeželju in si prišla pogledat zgradbo, ki je bila na prodaj v Slivni. Na koncu raziskovalne ekspedicije sta nameravala v miru in blagodejni tišini popiti kavico na terasi pri Kimovcu (edini gostilni v vasi); obljubljala je vendar prekrasen razgled na okoliške hribe. A sta razočarana obstala pred zapečatenimi vrati. »V kraj sva se v trenutku zaljubila,« pripoveduje Mirjam. Nekdanjega vaškega oštirja, sedeminsedemdesetletnega Jožeta Kimovca, nista mogla kar tako pregovoriti. Kimovec, človek brezmejne energije, a tudi močne volje, je gostilničar postal po naključju. Na pobudo in željo turističnega društva je pred nekaj desetletij začel točiti pijačo na bližnji turistični točki. Ko je hotel zaradi preobremenjenosti odnehati, saj je delal v bližnjem kamnolomu, doma pa sta z ženo imela še posestvo, so ga na občini prepričali, naj vztraja in dela zase. »Sproti smo se učili,« se spominja gospod iskrivih oči in dodaja, da ga ni bilo dela v vasi, za katerega kljub gostilni ne bi poprijel. »Bili smo mladi in zagnani.« Zagnan in poln idej je še vedno, saj s pomočjo društva GEOSS za svojo hišo ureja muzej starožitnosti – kmečkega orodja in pohištva, prav pred kratkim pa je zraven svoje hiše sezidal sušilnico sadja po starih običajih. »Dokler bom mogel, bom delal!« je odločen. A delo v gostilni je bilo zanju z ženo vsem željam navkljub prenaporno, zato jo je pred leti oddal. Ker pa z najemniki ni bil zadovoljen, jo je dokončno zaprl. Zato sta si morala Srečko in Mirjam pridobiti njegovo zaupanje. Šele ko ju je obiskal v njuni takratni gostilni v Ljubljani, je popustil.
Kako sta Mirjam in Srečko odkrila zdravilne točke, preberite v Jani št.39, ki izide 29.9.2009
