O kremanskih prerokih in njunih prerokbah je bilo napisano že nešteto knjig, študij, prevajalo jih je veliko domačih in tujih prevajalcev, privržencev ter oporečnikov. O njiju je bilo napisano veliko novinarskih člankov, posnetih nešteto radijskih in televizijskih oddaj. Z njima so se ukvarjali tudi različni raziskovalci za nadčutno zaznavo (extra sensory perception).
Po dolgoletnem prijateljevanju s člani družine Tarabić sem začutila notranji klic, nakar je sledilo njihovo vabilo, naj spet pridem na obisk.
Zračne toplice. V planinsko vasico Kremna, obkroženo z neskončnimi borovimi gozdovi, smo prispeli ob sončnem zahodu. Hitro smo se prepričali, zakaj ta kraj imenujejo tudi zračne toplice – zrak, ki smo ga vdihavali, je bil ne samo čist, temveč tudi zelo opojen. Pred nami se je odprl čudovit pogled na pašnike z ovcami, neštete cvetne livade, vse je oddajalo mir in harmonijo. Mir in tišino je kalil edino zvonec vodilnega ovna. Pred staro in skromno hišo nas je pričakal kreposten starec pri devetdesetih ter nas z nasmeškom in otroško radovednostjo v očeh pozdravil.
»Dobrodošla in Bog naj te blagoslovi!« so bile prve besede starega Jovana M. Tarabića, vnuka in pravnuka znanih srbskih prerokov. Nato me je po očetovsko objel. Povabil nas je v svoj skromni dom, tam sta nas pričakali njegova hči Nada in sestrična Mira, v domačem štedilniku so prasketala drva in v prostoru je bilo prijetno toplo. Posedel nas je za mizo in nam izrekel dobrodošlico, potem smo nazdravili z odlično domačo slivovko, ki jo še vedno sam kuha. Neposreden in igriv je izžareval toplino, da smo se takoj počutili kot doma. Sedeli smo za mizo, klepetali, se smejali, uživali ob domačem kajmaku in siru ter spili ogromno vode, ki izvira iz hriba za hišo.
Pod sijočimi zvezdami, ki so se mi zdele tako blizu, sva se z modrim Jovanom M. Tarabićem pogovarjala pozno v noč. Prosila sem ga, ali lahko del najinega pogovora napišem za bralce Jane. Dovolil mi je.
Prišel je napovedani čas. Poudaril je, da ni prerok, ta blagoslov sta imela njegova prednika zaradi čistosti svojega bitja, ter da bo z menoj delil le svoje notranje vedenje in čutenje. Povedal je, da imajo sposobnost nadčutne zaznave (jasnovidnosti) v družini, kar se po nekem višjem redu genetsko deduje, ter da omogoča okolje razvoj in negovanje te sposobnosti.
»Tukaj kamen izjemno žarči, voda zdravi in oči daleč vidijo!« je rekel in se nagajivo namuznil. Ves čas me je očetovsko toplo gledal v oči in se mi smehljal. Govorila sva o našem času, ko nas pestijo finančna, okoljevarstvena kriza, naraščanje revščine in lakote, izčrpavanje energetskih virov, nestrpnost, naraščanje nasilja in nezadovoljstva ljudi, o času, ki sta ga nekoč davno napovedala njegova prednika. Ko sem ga vprašala, kako on vidi našo prihodnost, me je nekaj trenutkov gledal globoko v oči, zdelo se mi je, da mineva milijone let, dokler ni spregovoril. »Človek bo imel takšno prihodnost, kakršno si zasluži. Vse se dogaja, ker človek ne spoštuje samega sebe.« Potem je razložil: »Samospoštovanje izhaja iz vedenja o svojem resničnem viru in svoji božanski naravi. Duh, ki živi v vsakem bitju, v vsaki stvari, je spoznanje, ki ne uničuje svetosti in življenja, temveč vsebuje globoko ljubezen ter spoštovanje do vsega, kar je.«
Na zunaj imamo vse, znotraj nič. Ko gledamo te obup, pohlep, nasilje, ki vlada povsod, okrutnost in trpljenje, ki ga povzročamo človeška bitja drugo drugemu in preostalim oblikam življenja, se poraja vprašanje, zakaj se vedemo tako.
Več v Jani št.45, 9.11.2010
