Diplomirani inženir strojništva je že med študijem dosegal nadpovprečne študijske rezultate, zanje prejel več nagrad in priznanj, njegova diploma je bila nagrajena kot najboljše diplomsko delo tistega leta s Prešernovo nagrado. Za eno leto se je zaposlil, nato se je vrnil na fakulteto in za doktorat dobil priznanje Fakultete za strojništvo. Odšel je na podoktorsko raziskovalno delo na Inštitut za fiziko v Potsdam, nato pa se je odločil za osebno rast in duhovno pot. Podaril je vse svoje premoženje, kupil letalsko vozovnico za eno smer in za tri leta odšel v budistični samostan na Šrilanki, da bi postal menih. »Nekaj mi je manjkalo!« je povzel vzroke za absolutno spremembo življenja Simon Mandelj.
Zakaj se učeč, vztrajen, uspešen in inteligenten človek, kot ste vi, odloči potegniti črto, pustiti vse in z nahrbtnikom oditi na Šrilanko, da bi postal menih?
To je bila zelo globoka notranja odločitev, ki je zorela dlje časa in je posledica tega, da sem vedno iskal globlje odgovore. Življenje, ki sem ga živel, kariera, družina, skratka »normalno« življenje, mi ni dajalo notranjega zadovoljstva. Ni me izpolnilo, iskal sem nekaj več. Zunanja priznanja, ki sem jih dobival, mi niso dajala tistega, kar sem iskal.
Kaj ste iskali?
Odgovore na vprašanja, kdo sem, kaj je sreča, kaj je smisel življenja. Ta prvinska vprašanja si postavlja vsakdo, vem da sem se jim sam posvetil zelo močno. Spremljala so me od otroštva, raziskoval sem religije, študiral filozofijo v prostem času, a nisem našel pametnih odgovorov, stvari, ki bi me pritegnila – no, vse dotlej, dokler nisem pred približno štirinajstimi leti naletel na Budovo učenje. Nauk me je pritegnil, ker nisem našel nobene dogme: krščanstvo je zelo dogmatično, filozofija je zelo intelektualna in ne gre v globine. Začel sem brati, raziskovati in meditirati in hitro dosegel rezultate.
Ste z meditacijo dobili odgovore?
Da. Pomagala mi je pri iskanju. Ko jo začneš vključevati v vsakdanjik, dobiš odgovore tudi med dnevom. Res je, da imamo vse odgovore na vprašanja v sebi, vse vemo, le v stik je treba priti z notranjim vedenjem. Če živimo odtujeni sami sebi, odgovorov ni, živimo kot roboti, v nekih vzorcih in navadah. Res je tudi, da dobimo odgovore, ko smo zreli zanje in smo jih sposobni razumeti. Treba je biti pripravljen na resnico, ki je včasih boleča, ko nisi pripravljen nanjo, če pa si, je zelo osvobajajoča.
Če vas vprašam, kaj je resnica, boste odgovorili?
(Premislek) Ni to, kar ljudje mislimo, da je resnično. To, kar gledamo okoli sebe, razmišljamo, doživljamo, je samo obris resnice, ki je globoko v ozadju. Do nje mora priti vsak sam, ne da se je opisati, ker je onkraj razlage, je izkustvo. A v tem stanju je občutek osvobajajoč, kot bi se osvobodil samega sebe, počutiš se notranje srečnega.
Po izobrazbi ste strojnik. Ali niso ljudje, nagnjeni k tehniki, prizemljeni?
Saj sem prizemljen, ali nisem (smeh)?
Tri leta ste živeli v samostanu na Šrilanki, kjer ste postali menih – zakaj?
Da sem se lahko posvetil meditiranju štiriindvajset ur na dan. Odšel sem leta 2004 za to, da bi se lahko poglobil vase, hkrati je življenje tam zelo asketsko, kar mi ni bilo težko. No, že prej sem spoznaval menihe v Italiji in Angliji, svetovali so mi, kam naj grem, pa sem šel na Šrilanko.
Kako so vas sprejeli v samostanu?
Tam so ljudje zelo odprti in gostoljubni, predvsem do zahodnjakov, ki želijo postati menihi: če prideš kot menih, to pomeni, da si se odpovedal vsemu premoženju (zanje je naše življenje ideal), udobju, denarju in slediš Budovemu nauku – to veliko odločitev zelo spoštujejo. Vedo, da v samostanu živiš zelo asketsko življenje, da vlada tam dvesto sedemindvajset pravil, tvoja lastnina je samo osnovna obleka, skleda, britvica, milo. Druge lastnine ni.
Več v Jani št. 38, 20.9.2011
