Rok Mlinar

Simpatični Begunjec Sašo Avsenik brez zadrege prizna, da mu priimek dedka Slavka Avsenika v mladosti ni prinesel veliko protekcij. Prej nasprotno. Njegova samozavest zaradi slavnega priimka je zrasla šele pozneje, ko je dojel, kaj je njegov ded pomenil v svetu glasbe in kakšno moč ima narodno-zabavna melodija pri povezovanju ljudi med seboj.Danes zatorej s ponosom pove, da je Avsenikov Sašo. Pa ne le to, je tudi vodja ansambla, ki polni dvorane povsod, kjer se pojavi. In brez dvoma bo tako tudi decembra v ljubljanskih Stožicah.

Decembrski koncert bo za Ansambel Saše Avsenika prav poseben mejnik, saj se s tradicionalnim koncertom Zimska pravljica iz Tivolija selijo v Stožice.

Rok Mlinar

»Ta koncertna zgodba že nekaj let osvaja srca poslušalcev, saj ponuja nekaj več od klasične veselice – to je priložnost, da oboževalci doživijo glasbo v posebnem ambientu, kjer se lahko prepustijo nostalgiji in čarobnosti prazničnega časa. Ljudje od nas ne pričakujejo spektakla v smislu velikih preoblek ali pirotehnike, temveč lepo doživetje glasbe. Stožice so specifične, morda nimajo tiste akustike kot Tivoli, a omogočajo nekaj drugega – neverjetno povezovanje občinstva v en glas, in prav to si želimo, da bo z nami prepevala in plesala desettisočglava množica. In da bomo skupaj ustvarili prav posebno energijo, ki bo ogrela srca vseh generacij,« pravi Sašo Avsenik, ki zelo uspešno in zadovoljno nadaljuje čudovito zgodbo glasbene družine, ki jo je spisal njegov ded Slavko Avsenik. In prav zaradi njega nosi priimek Avsenik s seboj neko breme in odgovornost.

Rok Mlinar

Družinsko ime kot odgovornost in ponos

»Včasih sem čutil, da je to breme večje, kot sem ga lahko nosil,« priznava Sašo. »Ko sem bil mlajši, sem se zavedal, da me ljudje opazujejo drugače, in nisem vedel, kako se s tem spoprijeti. Moji vrstniki so začeli zahajati ven, jaz pa sem se vedno bal, da bi naredil kakšno neumnost in bi naslednji dan o tem brali v časopisih. Med najboljšimi prijatelji sem bil vedno svoj, ampak na javnih mestih sem bil previden. Hkrati so me včasih gledali malo zviška, češ: 'Aha, Avsenik, harmonika, kmečka glasba.'«

Tudi zaradi takšnih pogledov je ostal ne le previden, temveč tudi skromen. Ali kot pojasni sam: »Mislim, da smo imeli za skromnost najboljši mogoč zgled doma. Slavko Avsenik je bil vedno preprost in dostopen človek. Spomnim se, kako smo bili v Münchnu in so ga ljudje prepoznavali na ulici. Meni se je zdelo neverjetno, on pa je ostal miren, prijazen, ljudski. Ničesar ni delal z občutkom večvrednosti, temveč preprosto iz ljubezni do glasbe in ljudi. Vrednote, ki jih je prenesel na nas, pa ostajajo temelj družinske dediščine. Beseda zgled je ena najpomembnejših, ki jih poznam – velja za glasbenike, politike, starše … In Slavko je bil naš največji zgled.«

Rok Mlinar

Odraščanje ob glasbi

Pri Avsenikih je bila glasba vedno prisotna. »Ata Slavka žal nisem doživel na velikih glasbenih odrih, saj je dve leti pred tistim, ko sem se jaz rodil, prenehal aktivno nastopati. Zato pa so bili dragocenejši trenutki, ki sem jih preživel z njim na domačem kavču, ko je pripovedoval o svojih poteh, življenju z Romi, učenju igranja na kitaro, nastopanju s Plesnim orkestrom, kako so mu pobarvali note, ker jih ni znal brati, in še bi lahko našteval. Najbolj pa mi ostajajo v spominu stavki, ko mi je govoril: 'Glasba je težka. Moraš imeti srečo, da imaš talent, da znaš zaigrati ali zapeti. Potem pa še večjo srečo, da ustvariš nekaj svojega. In na koncu je najtežje – ali si občinstvu všeč ali nisi.'«

Saševi starši so poskrbeli, da so vsi Slavkovi vnuki obiskovali glasbeno šolo in dobili tisto potrebno glasbeno razgledanost.

»Želeli so, da pridemo v stik z glasbo in da razumemo, koliko dela je moral vložiti ata, da je ustvaril to, kar je. Sam je vsak dan vadil na harmoniki tudi po tem, ko ni imel več ansambla. To je bil njegov način življenja. Usedel se je pred televizor in malo zaigral zraven – tako, ker je užival v tem. Mi pa smo ga cenili in spoštovali. Odločitev, ali se bomo tudi mi ukvarjali z glasbo, pa so starši prepustili nam samim. Jaz sem se tako najprej odločil za študij turizma.«

Rok Mlinar

Narodna noša – njihov ponos

A ko je s prijatelji ustanovil ansambel in začel igrati po veselicah, je kmalu ugotovil, da mu je ta svet všeč. »Naš ansambel se je sprva iskal. Igrali smo Beatle, bili malo rockerji. Sam sem bil v ansamblu bobnar pa kitarist, ko pa smo postopoma prehajali v narodno-zabavne vode, sem vzel v roke tudi harmoniko.«

Začetki so bili polni izzivov, predvsem zaradi iskanja članov, ki bi bili pripravljeni z njim deliti to pot. »Začetne zasedbe so bile polne entuziastov, ki smo se našli zaradi ljubezni do glasbe. A hitro se je pokazalo, kdo je res pripravljen na vse, kaj pomeni biti del ansambla. Nekateri so imeli družinske obveznosti, drugi niso bili pripravljeni na vsakodnevno vadbo. Pri pevkah je bilo podobno – domotožje ali družinske obveznosti so pogosto vplivale na to, da zadeva ni delovala. Zato danes toliko bolj cenim, da smo v postavi, v kateri vse štima. Vsak pozna svojo nalogo in ve, da to ni le konjiček, temveč način življenja. Pri ustvarjanju skladb sva ključna z Maticem, vendar vsak član prinese svoj navdih in energijo. Vse skupaj ustvarja harmoničen zvok ansambla, ki ostaja zvest svojim koreninam, hkrati pa išče nove zvočne barve za prihodnost,« še pojasni Sašo, ki ne bo imel nič proti, če se bosta za glasbo odločili tudi njegovi hčerki Vida in Živa.

»Trudim se, da je glasba del njunega vsakdana. Glasbeno ju vzgajam nekako tako, kot ko starš reče, da je treba pojesti ali vsaj pokusiti vse, kar je na krožniku. Doma predvajamo vse – od klasike do rocka in jazza. Vesel sem, da že poznata različne izvajalce in da poznata Abbo ravno tako dobro kot Nino Pušlar. Ne bom pa jima nikoli vsiljeval svoje volje in želje po glasbi,« je odločen glasbenik, ki vsakokrat s ponosom obleče gorenjsko narodno nošo.

Rok Mlinar

»Danes so nastopi in koncerti Ansambla Saša Avsenika precej razpršeni po Sloveniji in tujini. Približno dve tretjini nastopov potekata v tujini, tretjina pa doma. Če se za kakšne televizijske oddaje oblečemo v obleke, pa je narodna noša obvezna na naših koncertih. In glede na to, da je teh koncertov res veliko, moramo tudi narodne noše nekako zamenjati na dve leti, saj se med pranjem precej obrabijo. Kar pa zadeva koncerte, smo jih samo lani imeli kar 130, nastope načrtujemo vedno za dve leti vnaprej. Naša sreča je, da so naročniki zadovoljni z našim delom, zato nas pogosto povabijo vsako leto na iste kraje, kot na primer na pustovanje na Ptuj ali pa v Planico,« pojasni Sašo in razkrije še, da ima ansambel torke rezervirane za vaje doma na Avsenikovi domačiji v Begunjah.

Kadar so prosti, pa redno vzdržuje stike s člani preko Zooma, da »vidim, ali smo še vsi isti, ali se ni kdo postaral ali spremenil barve las, kot se nam je zgodilo z eno od prejšnjih pevk. Potem ko smo posneli promocijske fotografije, si je namreč Lara pobarvala lase in so me vsi po vrsti spraševali, kdaj smo zamenjali pevko.«