osebni arhiv

Jože Potrebuješ

»Že od malega sem zaljubljen v avtomobile. Kot mulec sem kupoval avtomobilistične revije, hodil (še vedno rad) po avtomobilističnih salonih in muzejih po vsej Evropi. Zame je avto prevozno sredstvo, v katerem preživim kar nekaj ur dnevno, občudujem njihovo tehnično dovršenost in nenehni napredek. Sem vendarle strojnik po izobrazbi. Moj prvi je bil yugo 60, rdeče barve kot ferrari, z litimi platišči in hudim avtoradiem. Ko sem ga šel vplačat, sem vse dopoldne stal v vrsti s polno Mercatorjevo vrečko bankovcev. Dobil sem ga šele čez slabi dve leti, pozneje pa ga prodal za skoraj tisoč mark več, kot sem odštel zanj. Zdaj vozim mercedes CLS, ki ima že 453 tisoč kilometrov. Še vedno mi je všeč in ga vsako jutro ročno operem.«

Miki Vlahovič

arhiv Lady

»Avto mi danes pomeni zgolj sredstvo, s katerim si pomagam priti od točke A do točke B. Vseeno sem že v letih, ko si želim, da je vožnja udobna in predvsem varna. Moj prvi avto je bila nepozabna bela bolha (fiat 126), ki sem jo kupil od prijatelja za 1200 nemških mark. Bil sem noro ponosen lastnik vozila, ki je vžigalo tako, da sem naprej počil žico za vžig štarterja, zatem stopil ven iz avta, odprl pokrov motorja in s palčko pritisnil na štarter, da je kresnil. No, potem sem se lahko veselo ob dobri glasbeni opremi (kasetar) odpeljal na morje.«

Goran Obrez

arhiv Lady

»Malo je moških, ki jim je tako malo mar za avto. Pomembno mi je le, da je malce višji, da lažje vstopam in izstopam, imam boljši pogled na cesto in okrog sebe, pa še varnejšega se počutim. V lasti imam dve vozili kia sportage, novejši model uporabljam jaz, starejšega vozi sin Tim. Moj prvi je bil Volkswagnov hrošč, letnik 1965. Bil je starejši od mene. Kupil sem ga na Hočkem Pohorju povsem po naključju. Stal je ob cesti z napisom 'prodam za 200 mark' in telefonsko številko lastnika na vetrobranskem steklu. Ravno toliko sem, študent s skromno štipendijo, napraskal skupaj. V motor sem moral najprej vbrizgati start sprej, saj se ga samo s ključem ni dalo zagnati. Njegova težava je bila gromozanska poraba goriva, hkrati pa je bilo treba olje dolivati skoraj tako pogosto kot bencin. Kakšno leto sem ga vozil, potem je motor zaribal in moj prvi avto je končal na odpadu.«

Preberite še ...

· Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Niko Mihelič

osebni arhiv

»Avto je pripomoček, ki mi najbolje dopolnjuje svobodo, saj grem z njim lahko kamor koli, kadar koli in s komer koli. Sicer avtomobile ločim v dve skupini: 'brezosebne' – nekakšne delovne stroje, in tiste druge, pri katerih je užitek držati za volan, prestavno ročico in drseti skozi ovinke po priljubljeni cesti (Planina, Ljubelj ….). Na vse svoje avtomobile sem bil navezan kot na živa bitja in od vsakega sem se težko ločil. Prvega sem si kupil, ko sem prišel iz vojske leta 1977 – porsche 356 S90. Bil je zelo star, tako da sem lahko 'sestavil' dinarje zanj. Zdaj vozim opel corso 12 twinport z več kot 200 tisoč prevoženimi kilometri. Sicer pa sem leta 2006 sam naredil avto road queen dina, ki ga poganja motor Harleyja Davidsona in je v celoti izdelan ročno.«

Janez Martinčič

osebni arhiv

»V mladih letih nisem imel kakšnega posebnega veselja do avtomobilov. V gimnazijskih letih, ko so mnogi komaj čakali, da opravijo vozniški izpit, se jaz nisem ubadal s tem. Opravil sem ga pozneje predvsem iz družinskih potreb. Za nagrado mi je očim podaril petnajst let staro lado, ki je žal že čez dober mesec razpadla. Prvi avtomobil, ki sem ga kupil sam, je bil BMW 1602. Bil je že star in precej zdelan, tako da sem imel z njim nemalo stroškov, a se mi je zdelo strašansko fajn, da sem se prevažal z njim. Temu so sledili številne znamke in modeli, težko bi rekel, da sem se na kakšnega posebej navezal. Sem pa avto vseeno nekoč drugače doživljal kot danes, ko pač sedem vanj in se nekam peljem. Trenutno vozim športno terensko mazdo CX-5.«