Andraž Purg

Da ni dobra govornica, da je čisti naturščik, se je opravičila na začetku pogovora. »Nekateri domnevajo, da bom vzvišena, a nisem takšna. Sem povsem naravna, sem umetnica, ki uživa v svojem delu,« je še pojasnila. A nato je beseda dala besedo in z žarom v očeh je Jolanda Thaler nizala spomine na svoje začetke, poglede na oblačilno kulturo, modo, družbeno dogajanje, ki jo velikokrat nagovori za snovanje kolekcij. Čeprav je že dolgo na modnem prizorišču in je ustvarila morje kolekcij in oblačil, ji delo modne oblikovalke tudi v 71. letu prinaša nove izzive. Na dan najinega pogovora je na primer narisala svojo prvo skico za dekliški plesni kostum, ki so ga nekaj ur zatem v delavnici že krojili in šivali.

Srečali sva se v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer so prvi četrtek v marcu odprli razstavo o njenih edinstvenih modnih stvaritvah in o njeni modni blagovni znamki, ki praznuje že 40 let. Obkrožala so naju oblačila z njenim podpisom. Nekatera na stojalih, druga predstavljena na fotografijah ali videoposnetku. Kdor pozorno opazuje, lahko iz njih razbere zanimive pomene.

Andraž Purg

Na razstavi je zelo očitno, da vaše kolekcije odražajo različno dogajanje v družbi.

Drži, kolekcije so odraz različnih obdobij, vsaka ima svoj namen, svoje sporočilo. V obdobju po epidemiji koronavirusa sem pripravila kose, ki so izražali živahnost, začetek nečesa novega. Ko mi je bil pred nekaj leti nekdo všeč, sem zasnovala nekoliko bolj seksualne in drzne kose. Nagovarja me tudi politično dogajanje. Nemiri med Ukrajino in Rusijo so me nagovorili, da sem pripravila kolekcijo, s pomočjo katere sem izrazila, da je vojna nesmiselna. Takrat sem pripravila večerne obleke v barvi slovenske in ukrajinske zastave. Ko sem prejela celjski grb, sem se mestu zahvalila z oblačili v barvah celjske zastave, izpostavila sem motive zvezde. S posebno serijo oblačil sem na primer sporočila svoj pogled na to, da se v družbi ni primerno pogovarjati po telefonu. S pomočjo neke druge kolekcije sem ljudem sporočala, naj ne verjamejo vsemu, kar preberejo.

Moda je lahko torej tudi pomembno sredstvo komunikacije.

Drži. A izražanje s pomočjo mode ima tudi svoje omejitve. Leta 1998 sta me Postojnska jama in človeška ribica nagovorili, da sem zasnovala prosojna oblačila iz čiste svile in organdija. Material za ta oblačila je izjemno občutljiv, ko ga nekajkrat prepogneš, se na njem poznajo sledi. Ta kolekcija na primer ni bila prodajna, saj je pravzaprav nenosljiva.

Andraž Purg

Eno je, kako modo dojemate oblikovalci, kako pa se njenega pomena zavedamo tisti, ki oblačila nosimo?

Slovenci se moramo naučiti, kaj je prestiž. Seveda ne za vsak dan, ampak za posebne dogodke. Če se odločimo za edinstveno večerno obleko, je ne moremo nositi vedno znova, ne moremo je na primer vsako leto imeti za nek slavnosten večer. Z novim oblačilom damo dogodku novo energijo, ga povzdignemo. V Slovenji trenutno manjka zavedanje o tem, kakšno pozornost nameniti posebnim dogodkom, kar zadeva oblačenje. Ne zdi se mi prav, da se nekaterim zdi vse primerno. Treba se je potruditi. Pred časom sem bila na prireditvi, kjer sta napovedovalca pripravila lep govor, a kaj, ko nista bila primerno urejena. Ljudje dobimo prvi vtis najprej s pomočjo oči, šele nato uporabimo druga čutila, na primer sluh, govor … Tega se premalo zavedamo. Imam občutek, da se zdi nekaterim čisto vse sprejemljivo. Mislim, da bi se ljudje morali znati ceniti in da bi se morali zavedati, da se z vsako novo obleko predstavimo na novo.

A vrniva se najprej na začetek. Kako vas je zaneslo v modno zgodbo?

Živeli smo na obrobju Celja, moj oče je bil davčni inšpektor. Nato je dobil službeno stanovanje v mestu, v blokih ob Savinji. Tem blokom smo hudomušno rekli pižame. Ko sem prišla z dežele v mesto, sem videla, da so bili ljudje v mestu bolj urejeni. Želela sem se vključiti. Blizu mojega doma je bil bazen in že pri 13 ali 14 letih sem se lotila izdelave usnjenih opank, tako imenovanih »gladiatork«. Zavezali smo si jih okrog prsta, nato smo usnje prepletli po nogi do kolen. Spomnim se, da sem si na teh opankah zamislila rožice, lističe, takrat je bilo hipijevsko obdobje, bili smo pod vplivom festivala Woodstock. Marsikdo je te moje »gladiatorke« nosil na bazenu.

Foto: Andraž Purg

Preberite več v Novem tedniku!