revija Jana

»Pozabi vse, kar si doslej vedela o vožnji avtomobila,« mi je svetoval inštruktor.
Njegove besede sem slišala, kot bi mi hotel vcepiti v glavo, pozabi na vse, kar znaš, delaj se neumna (to poslušam že vse svoje življenje), pa bo vse v redu in še izpit boš naredila obenem. Kako preprost je lahko ta naš vsakdan, če nič ne razmišljaš in samo ubogaš ukaze ter navodila drugih kot robot.

Ampak jaz tega ne morem. Ne da nočem, preprosto ne zmorem. Imam napako v računalniškem sistemu, v meni živi neka neodvisna in svobodna oseba, ki dvomi o vsem, kar vidi, ter kontrira vsakomur, ki ji poskuša narekovati, kaj in kako naj živi, razmišlja, sanja. 

Na četrti izpitni vožnji sem zato dala vse od sebe in imela glavo čisto prazno. Nič nisem razmišljala in niti ni bilo tako zelo mučno. Bila sem kot robot, programiran za vožnjo avtomobila. Brez napake sem prevozila ves Vič in pol Rudnika. Sto metrov pred zaključkom vožnje, na zadnjem ovinku pred ciljem, pa mi je pred avto naravnost s pločnika skočil tip na električnem skiroju. Mulec sploh ni gledal na cesto, na ušesih je imel slušalke, kar zletel je nanjo, kot da je sam na celem božjem svetu. Saj, čemu pa bi pazil na nevarnosti, mularija tako ali tako verjame, da ima devet življenj, enako kot v videoigricah. Sunkovito sem zavrla, da nas je vse tri v avtomobilu zabilo čisto naprej, šele potem sem prižgala smerokaz in zaobšla kretena. To je konec, spet sem padla, in to čisto pred ciljem, pa saj ne morem verjeti. Najraje bi ustavila avtomobil, skočila na tistega mulca in ga stresla iz hlač. Pa naj potem v gatah vozi naprej. Če me na prejšnjem izpitu niso spustili skozi, in takrat sem res dobro vozila, bom zaradi tega mulca zdaj zagotovo padla kot spodsekano drevo. Spet se je v meni vse podrlo, solze razočaranja so se mi nabirale v kotičkih oči ob misli, da je bil ves moj letošnji trud glede vrnitve vozniškega dovoljenja stran vržen. Stran sem vrgla tudi 2.000 evrov, kaj bom pa zdaj? Še enkrat vse skupaj? Ne, pa saj ne morem. Za to nimam ne volje ne denarja. Parkirala sem vozilo, v njem je bila tišina kot ob nedeljski maši, buljila sem naprej skozi vetrobransko steklo in nič rekla. Tako ali tako sem padla, naj gre komisija samo čim prej iz avtomobila, da se lahko v miru zjokam.

»No, gospa … hem, tele nevarne situacije na koncu izpita pa res niste potrebovali, mar ne?« sem slišala glas iz ozadja. »Pa saj ste videli, da je kar skočil pred avtomobil,« sem siknila nervozno. Nisem imela več energije za spodobnost, dovolj sem imela vsega, na jok mi je šlo in niti kave še nisem popila tisti dan. »Ja … ampak če bi počasneje vozili, bi lahko predvideli, da vam lahko kdo, otrok morda, skoči na cesto,« je odvrnil in slišala sem, kako nekaj kraca v svoj zvezek. Naj mu rečem, da sem vozila 40 km na uro ali kaj? Bo kaj pomagalo? Najbrž ne, pa saj je videl, da vozim kot po jajcih. Kakšno divjanje neki, lepo vas prosim. Naj zaključi to moro čimprej, pa naj gre ven, ne morem več sedeti pri miru. Razpočila se bom od jeze.

»No, druge zadeve so vam pa kar šle, v prihodnje veliko sreče na cesti,« je rekel starejši gospod in zapustil avtomobil. Ehm. Pogledala sem inštruktorja: »Kaj je zdaj rekel? Še enkrat al' kaj? Zmešalo se mi bo od tega!« Igor se je drobno nasmehnil in globoko oddahnil: »Naredila si, spustil te je, srečo imaš.« Od osuplosti nekaj minut niti z vekami nisem trepnila, potem pa sem ga v smehu objela, čeprav se je upiral z vsemi štirimi.  

To je na kratko o tej kalvariji, ki je za vas trajala nekaj kolumn, zame pa dobro leto in pol. Vem, da boste mnogi kimali in odobravali ta naš neumni sistem, češ, varnost na cesti. Vseeno pa to nima nobene zveze s pikolovsko teorijo in hektičnim letanjem na upravne enote. Kriminalcev moje sorte, torej ljudi, ki smo zaradi tega ali onega razloga izgubili vozniško dovoljenje, je vsako leto približno 10.000. Ob vsem delu na upravnih enotah so jim zdaj natrpali še rezervacijo datumov za opravljanje teorije in vozniških izpitov (ki bi jih v resnici morala opravljati Agencija za promet ali pa tehnične službe). Kaj bo naslednje? Bomo na upravne enote hodili tudi po vpis na srednjo šolo, datume za operacije?

Vsa ta moja trnova pot skozi sistem pridobitve vozniškega dovoljenja, ki naj bi me rehabilitirala kot voznico in vrnila v normalo, mi je dala veliko misliti. In tudi jezila sem se. Precej sem se pogovarjala z ljudmi o birokratski luknji, v katero sem padla in o kateri pišem že nekaj tednov. Če nič drugega, zdaj točno vem, kaj je mislil Kafka, ko je pisal svoj roman Proces.

Zato sem po vseh neuspešnih mesecih in mnogih premlevanjih prišla do spoznanja, da sem bila ogoljufana. Prevarana s strani države. Spet.

Prepričana sem in verjamem, da je odvzem vozniškega dovoljenja protiustaven in nezakonit ukrep države. To pa trdim zato, ker je bil moj vozniški izpit oziroma šolanje za voznika moja izbira, ki sem jo naštudirala, plačala in tudi opravila potreben izpit, da sem dobila vozniško dovoljenje. Pred 30 leti sem hkrati z izpitom dobila licenco za voznika avtomobila kategorije B. Predlani sem nabrala 21 kazenskih pik (razlog ni bil ne alkohol, ne divjanje po cesti, niti nesreče, nič tako ekstremnega) in država me je kaznovala tako drastično, da mi je odtegnila ne samo licenco za vožnjo, temveč mi je odvzela oziroma uničila tudi vozniško dovoljenje.

Zdaj si pa predstavljajte, da bi zdravniku, ki naredi neko napako (četudi bolnik zaradi tega ne umre) država kar odvzela vsa njegova izobraževanja in šole ter ga vrnila v prvi razred. Da še enkrat opravi vse šolske izpite, maturo in univerzitetne izpite. Obenem bi mu, seveda, odvzela naziv zdravnik. Ali pa, druga situacija, gradbenemu inženirju se sesede pol hiše, ki jo zida. Ga bodo morda poslali v prvi razred ali kaj? Seveda ne. Dva dni bi zdaj lahko naštevala takšne primere, kjer ti izobrazba ostane, a pri voznikih se logika in tudi zakon očitno razlagata drugače. Razlogov ni treba iskati pri veleposlaniku v Papui Novi Gvineji, to ne, z deset tisoči povratniki (vsako leto pridejo seveda novi) dobro služita množica avtošol in država. In kot ugotavlja češko-avstrijski pisatelj Franc Kafka v svojem grenko-absurdnem romanu Proces, kjer smo vsi od rojstva, nedolžni pred usodo, od te iste obsojeni: za malega človeka v krempljih birokracije obstaja samo ena rešitev, in sicer: takoj priznaj krivdo! Vse skupaj bo lažje. In tudi hitreje.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana