Novice Svet24

Prva žrtev je socialna država

»Polovica Zemljanov izgublja bogastvo, tistih nekaj ga pa pridobiva. To je izbruh neenakosti v svetovnem merilu!«
Maja Ahac, vodja zagovorništva za področje Evrope pri organizaciji ADRA Evropa

»Nadaljuje se nespremenjen trend, ki se je na svetovni ravni začel z neoliberalizmom od 70. let prejšnjega stoletja naprej. Takrat se je pospešil model globalizacije, ko so dali še bolj proste roke zlasti multikorporacijam. Globalizacija ne deluje za vse enako: padanje nacionalnih meja najbolj koristi pretoku kapitala, informacij, izdelkom (prodaja), najmanj pa delovni sili. Nacionalne države pri tem izgubljajo moč, ker so se same vpregle v to tekmo. Da bi povečala konkurenčnost, tudi najrazvitejša gospodarstva znižujejo kriterije. Vse bolj kaže, da to škodi tudi ekonomiji. Prva žrtev v najrazvitejših gospodarstvih, kamor sodi tudi Slovenija, je socialna država, ki se krči. Vedno manj sredstev je namenjenih za javne dobrine, kot so zdravstvo, socialno varstvo, šolstvo, kultura ... Socialna država je največji izum 20. stoletja in lahko edina preusmerja delež bogastva od zgornjih k spodnjim slojem. Zdaj sledimo dogmi o vitki državi, češ da bomo potem, ko bo več ostalo za podjetniške dejavnike, mednarodno bolj konkurenčni in posledično z večjimi prilivi v državni blagajni, iz katere bodo lahko nižji sloji več črpali. Jasno, da ta model vodi v slepo ulico.

Globalno gledano vsi skupaj denarno pridobivamo, vendar glede na rast BDP ne tako veliko, v primerjavi z dobički korporacij pa sploh ne. Osem najpremožnejših posameznikov na planetu ima toliko premoženja kot 3,6 milijarde Zemljanov! 62 najpremožnejšim posameznikom na svetu se je od leta 2010 do 2016 bogastvo povečalo za 44 odstotkov, 3,5 milijardi najrevnejšim pa se je v enakem obdobju zmanjšalo za 41 odstotkov. Polovica Zemljanov izgublja bogastvo, tistih nekaj ga pa pridobiva. To je izbruh neenakosti v svetovnem merilu!«

Slovenija se drži zelo dobro

»Družbena neenakost v Sloveniji je ena najmanjših v Evropi, sploh pa v svetu. Vendar so obeti slabi. Prihodnji trendi kažejo, da se tudi pri nas neenakost povečuje, še huje pa je, da se prehajanje iz nižjega v višji razred zmanjšuje. Ta prehod je eden najbolj zacementiranih ravno v Sloveniji! Zadnje poročilo OECD pravi, da tisti, ki se pri nas rodijo v družini z nizkimi prihodki, ostanejo čez nekaj let v istem dohodkovnem razredu – ne morejo se odlepiti od tal. Hkrati se dogaja enako pri zgornjih slojih. Tisti, ki so bogati, bodo čez nekaj let enako bogati in se njihov položaj v družbi ne bo spreminjal. Nismo enotni, ali je to, da je delež revežev v Sloveniji pod evropskim povprečjem, dobro ali slabo. Nekateri menijo, da moramo neenakost v slovenski družbi povečati in bolj nagrajevati tiste zgoraj, da bodo lahko bolje in več delali. Ampak tako se bo povečala tudi revščina. Problem pri nas je, da se revščina poglablja. Revni so čedalje revnejši, ostajajo revni dlje, iz revščine se ne morejo izkopati niti njihovi otroci. O tem se ne govori, ker se politične elite tolažijo, da revščina v Sloveniji ni tak problem – ampak znotraj tega se dogajajo drame. Problem naše socialne politike je v tem, da je podrejena ekonomski.

Ni res, da države v globalni tekmi nimajo početi drugega kot se prilagajati in krčiti socialne stroške. Države lahko krepijo socialno politiko, kar je tudi ekonomsko učinkovito. Tako blažijo neenakost, ki je rušilna, s saniranjem revščine pa se okrepi kupna moč prebivalstva. Govorimo o sto evrih, ki pomagajo nekomu, da se dvigne čez prag – in ta denar gre takoj na trg. Medtem ko presežke najbogatejši sloji odvedejo v davčne oaze ali jih porabijo za luksuzne predmete v tujini, njihov denar zelo počasi kaplja v državno blagajno.«

Zakaj bo to leto odločilno za staro celino?

»Ključni problem je politični. Grozi nam udar na desno, stranke, ki delujejo na ksenofobni pogon, rastejo po vseh državah, in to bo bistveno spremenilo strukturo političnih elit v Evropi ter zaostrilo notranjepolitične probleme po posameznih državah.« Nas je lahko strah? »Dolgoročno zadeve niso obetavne. Optimistično pa je, da v Sloveniji neenakost še ni eskalirala, čeprav nimamo recepta, kako jo zaustaviti. Nujen je konsenz političnih strani, da se revščina pri nas ne sme povečevati. Zavejmo se že enkrat, da imamo samostojno državo in vsa politična orodja v lastnih rokah. Slovensko izhodišče je odlično. Smo ena najbogatejših držav OECD, še vedno v gospodarski konjukturi in tako rekoč edini normalni otok glede na sosednje države, kjer se oblast nagiba k totalitarnosti. To moramo ohranjati.«

Svet ne potrebuje usmiljenja, ampak pravičnost

»Oxfamovo poročilo vsebuje podatke, na katere kot predstavnica civilne družbe skupaj s svojimi kolegi neprestano opozarjam, in je objavljeno prav v času, ko se tako imenovana elita globalne družbe zbere v Davosu. Vsako leto je vzbuja večjo skrb – kljub razpravam najvplivnejših predstavnikov naše družbe, ki očitno ne prinesejo sadov niti nimajo učinka. Žalostno, da živim v 21. stoletju in berem, kako vsako leto narašča razlika med bogatimi in revnimi, kako peščica upravlja bogastvo, medtem ko polovica prebivalcev našega planeta životari in se bori za golo preživetje, pri tem pa ima vedno manj možnosti, da bi se z dostojnim delom sploh lahko izkopala iz revščine. Tu so seveda še otroci in ženske ter seveda tujci, ki postajajo orodje za pridobivanje političnih glasov. Žalostno je predvsem to, da nekateri (in teh je veliko več) dejansko tudi podprejo podpihovalce sovraštva, ki praviloma zmanjšujejo davke najbogatejših ter posledično še poglabljajo razlike med bogatimi in revnimi. Preprosto se je zgražati nad dejstvi, ki jih poročilo vsebuje, pri tem pa pozabiti na lastno odgovornost. Mi vsi namreč z vsakodnevnimi dejanji sooblikujemo družbo, v kateri živimo. Politična elita, ki vlada, se na položaj ni izvolila sama, temveč smo jo tja postavili volivci.

Davos, razprave in Oxfamova poročila nimajo moči za spremembe, mi jo pa imamo, vendar bo treba oblikovati tudi zavedanje, da spremembe niso sad naključij, temveč posledica zavestnih odločitev posameznikov, organizacij in celotne družbe. Potrebna bo večja kolektivna odgovornost ter pripravljenost na spremembe v načinu razmišljanja in življenja. V ADRA Evropa smo se odločili, da bomo v prihodnjih letih s konkretnimi dejanji omogočili dostop do izobraževanja za 242 milijonov otrok, ki trenutno nimajo možnosti šolanja. Lahko se zgražamo nad dejstvi ali pa nekaj naredimo. Samo zavedanje in informiranje o težavah družbe ni dovolj, potrebna so dejanja.«

Samo še številke

osebni arhiv

»V Evropi je vedno bolj skrb vzbujajoč trend omejevanja vpliva in delovanja civilne družbe. Z naraščajočim vplivom elit in nacionalističnih, skrajnih političnih gibanj se zmanjšuje demokratičnost v družbi, nevladne organizacije postajamo grešni kozli (skupaj z migranti) za težave družbe. Samo poglejte primer Madžarske. Nevladne organizacije skorajda nimajo možnosti delovanja, kritika družbe je postala nemogoča, celo kazniva. Protesti po Evropi me ne skrbijo, ker to pomeni, da imajo ljudje še vedno pravico do shodov in izražanja svojega mnenja. Skrbi pa me, da protesti postajajo neorganizirani in nasilni. Skrbi me za tiste milijone ljudi (med njimi je veliko otrok), ki dejansko nimajo možnosti izražanja svojega nestrinjanja in katerih glas se ne sliši. Nedavno sem obiskala ljudi, ki živijo v nemogočih razmerah, prebivalci Evrope pa si zatiskamo oči in ušesa ter se pretvarjamo, da jih ni. Ko sem se pogovarjala z njimi, so me prosili, ali lahko sporočim drugim, da obstajajo. Govorim o beguncih in migrantih na severu Francije, kjer mreža človekoljubnih organizacij že sedem let skrbi zanje. Ampak svet ne potrebuje tovrstnega usmiljenja, svet potrebuje pravičnost, kjer bo vsak imel možnost preživetja in dostojnega življenja. Skrbi me, ker smo postali otopeli in ravnodušni do vsakodnevnega števila smrti v Sredozemskem morju. Skrbi me, ker ljudje postajajo samo še številke. Skrbi me ravnodušnost in naraščajoči egoizem, ki se vedno bolj izraža v nacionalističnih gibanjih.«

»Lahko se zgražamo nad dejstvi ali pa nekaj naredimo.«

Evropska negotovost

»V Evropi so pred nami velike negotovosti: brexit in evropske volitve, pri čemer me skrbi trend naraščajoče podpore skrajnim političnim silam – celo v tradicionalno strpnih Švedski in Danski. Skrb vzbuja, da napadanje določenih skupin ljudi in prenašanje krivde za težave v družbi prav na te ranljive skupine ljudi, prinaša uspeh na volitvah. Z izvolitvijo pa se povečuje moč ter se razlike med bogatimi in revnimi še poglabljajo, saj nacionalistične politične skupine praviloma ne vlagajo v razvoj družbene pravičnosti in blaginje za vse, temveč poskrbijo za vplivno peščico. In tako se vsako leto znova soočamo z večanjem prepada med bogatimi in revnimi.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št 7, 12. 2. 2019

Arhiv