Predstavljajte si, da uživate mir v udobju domačega naslanjača, ko v vas trešči brezčutno obvestilo, da bodo vašo hišo podrli. To grozi 43 domovom v vasi Podgora v občini Šmartno ob Paki, skozi katero želijo zgraditi hitro cesto, ki bi povezovala Velenje z avtocesto A1 (priključek Šentrupert). Nihče ne zanika, da je takšna povezava nujno potrebna, a hkrati marsikdo, celo župan občine, ne pomni, da bi zaradi graditve ceste kdaj naredili tako velik poseg v okolje, kot ga načrtujejo tam. Združene civilne iniciative Braslovče, Polzela in Šmartno ob Paki protestirajo in se na vso moč bojujejo, da bi jim uspelo ustaviti graditev izbrane trase, ki bi grobo posegla v krajino Spodnje Savinjske doline. Mi smo se pogovarjali s tistimi, ki bodo ob udejanjenju predvidene trase potegnili najkrajšo – s krajani Podgore. S tistimi, ki jim bodo porušili domove.
Kako sploh stopiš do ljudi, ki so najverjetneje vse življenje garali, da so si ustvarili dom, in naenkrat izvedo, da se je par pametnih glav odločilo, da bodo v višje dobro podrli prav njihovo hišo? Seveda jim bodo to poplačali in pomagali poiskati nov dom (upamo, zagotovil namreč še nimajo), kaj pa čustvena navezanost na okolje? Te se ne da izplačati. Kot tudi ne stresa, ki spremlja te ljudi že več kot deset let, odkar se je začelo načrtovanje cestne trase. Sami so v tem času dali veliko predlogov, in čeprav so bili nekateri upoštevani, združene civilne iniciative opozarjajo, da je tamkajšnja cestna trasa primer škodljivega, podatkovno nepodprtega in neutemeljenega umeščanja v prostor, neracionalno trošenje denarja za nespametno, površno in politično pripravljen projekt, ko bi lahko za enak vložek sredstev naredili več in zgradili tisto, kar je resnično potrebno. »Kot veste, ne nasprotujemo tretji razvojni osi, bojujemo se, da za borih 13,60 kilometra hitre ceste po nepotrebnem ne uničimo trajno strateškega kmetijskega območja v naši državi, vodnih virov, 43 domov, kulturne in naravne krajine Spodnje Savinjske doline z dominanto Goro Oljko. Dokazano namreč obstajajo rešitve, ki so boljše, hitrejše in racionalnejše pri porabi javnega denarja (ohranjajo prehransko varnost, imajo najmanjši mogoči ekološki vpliv, najmanjši vpliv na kulturno krajino in življenje ljudi),« so zapisali v vabilu medijem na njihov veliki shod za ohranitev Savinjske doline prejšnjo soboto.
Še preden smo preverili, kako se ob vsem tem držijo Podgorjani, smo Ministrstvo za okolje in prostor povprašali, ali je rušenje hiš res nujno. Kakšnega večjega sočutja do teh ljudi v odgovorih ni bilo zaslediti, pristojni menijo, da je izbrana trasa rešitev, ki zahteva najmanj žrtev, predvsem pa vse poteka v skladu z zakonodajo. »Predlog najustreznejše variante je praviloma najboljši mogoči kompromis, ni pa nujno, da je najboljša z vseh vidikov primerjave,« pojasnjujejo. Traso F2 so sicer predstavili leta 2007, nato pa so jo zaradi predlogov lokalne skupnosti dopolnili (v F2-2) oziroma so jo umaknili z najboljših kmetijskih površin po sredini Braslovškega polja tako, da zdaj poteka »med robom poselitve in strmim gozdnim pobočjem Gore Oljke«. Tam pa so posamične hiše. Večinoma lepe novejše hiše s prečudovitim razgledom na celotno dolino. »Zelo razpršena poselitev Slovenije, ki je naša posebnost in v tem primeru tudi glavna težava, kljub večkrat premišljenim in ovrednotenim načrtom veleva rušenje 43 domov, čeprav se takšnim grobim posegom strokovnjaki trudijo izogniti.« V tem primeru, pravijo, ne gre drugače. Pa res?
Komu koristijo napačni izračuni?
Več v reviji Zarja št. 44, 2. 11. 2016
