Drage bralke in bralci, pred nami je slovesno, posebej prijetno opravilo: predstavljamo vam naš izbor desetih izjemnih žensk, ki smo jih, roko na srce, morali tudi prepričevati, da so – skromne kot so – sploh privolile. Saj razumemo, izpostavljanje pač ni povsem brez tveganja. Vendar je še kako pomembno, da so se na koncu vdale: vsaka posebej nam namreč s svojo zgodbo kaže odličnost, pomembno za ta naš čas in prostor, predvsem pa prihodnost – na izjemno različnih področjih so jim skupni pokončna drža, vztrajnost in brezkompromisno zavzemanje za tisto, kar je prav. Nemogoče zanje preprosto ni mogoče.
Obenem ko občudujemo njih, pa s spoštovanjem zremo še v množico preostalih izjemnih imen in zgodb, ki jih zaradi prostorske omejenosti žal nismo mogli uvrstiti. V prihodnosti jih bomo zagotovo, letošnja deseterica pa bo, v to smo prepričani, tudi vam povzročala težave pri odločanju. Le katera si najbolj zasluži, da bo na koncu postala ženska leta? Odločate zgolj in samo vi, drage bralke in bralci. Do razglasitve konec novembra bomo predstavljali vsako kandidatko posebej, za svojo izbranko pa lahko glasujete s kuponi iz Zarje (prvega prilagamo že danes). Z malo sreče si lahko pridobite tudi eno od lepih nagrad, ki vam jih bomo predstavili naslednjič. Brez vas, dragi bralke in bralci, torej ne bo šlo. Izberite svojo favoritko in nam sporočite, katera si po vašem mnenju najbolj zasluži naslov ženska leta 2016. Kupon izpolnite, izrežite in nalepite na dopisnico ali nam ga pošljite v kuverti na naslov: Uredništvo revije Zarja, Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče.
Jelena Aščić je novinarka, ki nenehno opozarja na krivice, kakršne se dogajajo malemu človeku, kar je zanjo edina prava novinarjeva naloga. Obravnavajo jo kot tečnobo, ki dreza v osje gnezdo; grozijo ji, ščiti jo policija, a Jelena se ne da. Njeni dokumentarci in prispevki pričajo o grozljivi resnici vse večjega izkoriščanja tujih in domačih delavcev, ki so ostali brez vseh pravic. Jelena neustrašno razkriva njihovo bedo in krivce zanjo. Začela je kot napovedovalka, žrebala je kroglice v igri Loto, nato je postala »resna« novinarka, vodila Dnevnik, pripravila številne oddaje Utrip, zdaj je voditeljica Tednika. Njena dokumentarna filma Gradimo suženjstvo in Nikomur ne smeš povedati sta bila nagrajena tudi na tujih festivalih. Obtožujejo jo, da je socialistka, komunistka, titoistka … Prepričana je, da smo v fazi dokončnega razkroja socialne države. Jelena je novinarka z dušo in srcem, marsikomu je trn v peti, a so se gledalci in strokovna javnost zavzeli zanjo. Sama pravi, da se sonca in resnice ne da skriti.
Ljerka Belak je igralka, ki jo zares skoraj vsi poznajo. Igrala je v večini slovenskih poklicnih gledališč, v ljubiteljskih igralskih skupinah doma in v zamejstvu, pa na filmu, radiu in televiziji. Dobila je tako rekoč vse nagrade, ki so v Sloveniji namenjene igralcem – nagrado Prešernovega sklada, Severjevo in Borštnikovo nagrado. Prejela je naziv žlahtne komedijantke in lani kot krono svoje igralske poti še Borštnikov prstan. Ampak to še ni vse – letos je dobila še Ježkovo nagrado, ki napoveduje, da bo upokojenka Ljerka Belak še dolgo razveseljevala, pa tudi jezila svoje občinstvo. Ženska, ki pravi, da ji ni bilo nikoli tako lepo, kot ji je zdaj; ki trdi, da je bila vsaka guba trdo pridelana in se jih zato nikakor ne namerava znebiti, vsekakor nima dlake na jeziku. V svojih tedenskih radijskih oddajah mlati s sogovorniki in poslušalci po vseh, ki si to zaslužijo; dopoveduje nam, da je ljubezen edino, kar je kaj vredno, ter da je treba pomagati ljudem v stiski, ne zato, da se sam počutiš dobro, ampak ker je tako prav.
Joža Hodžar, upokojena medicinska sestra, lanska najprostovoljka Prekmurja, pravi, da ga ni trpljenja, ki bi jo odvrnilo od pomoči človeku v stiski. Dolgoletna članica Rdečega Križa v KS Krog, zadnja leta pa tudi organizacijska vodja, ki skrbi za razvoj mreže in pomaga krajanom v stiski, obiskuje bolnike na domovih in v domu za ostarele, kot vodja prostovoljcev pa je že od leta 2002 aktivna članica Hospica. V dvaindvajsetih letih dela na intenzivni negi v Innsbrucku, kjer se je vsak dan srečevala z umiranjem, je spoznala, kako pomembno je, da človek na tej zadnji poti ni sam. Z lastno bolečino, pravi, se je utrdila, zato nima težav in je ni strah soočati se s trpljenjem in žalostjo. Za druge ljudi dela zato, ker čuti, da mora to narediti zase, in ker je morda prav to njeno poslanstvo. Srčna, čustvena in iskrena je Joža Hodžar polna življenjskega optimizma. Življenje je lepo, pove vsakomur.
Dr. Barbara Jaki je direktorica Narodne galerije, katere prenovo in povečanje – po treh letih intenzivnega dela so jo odprli 27. januarja letos – so številni ocenili za dogodek desetletja v slovenskem kulturnem prostoru. Direktorica je s svojimi sodelavci opravila izjemno delo, saj je bil to velikanski organizacijski projekt, za katerega so bili potrebni pogum, poslovna odgovornost, predvsem pa vizija, kakšno vlogo želi Narodna galerija imeti v prihodnosti in komu je namenjeno njeno delo. Jakijeva je močno pripomogla k temu, da je vse potekalo gladko, v roku in brez zapletov, predvsem pa da Narodno galerijo danes tako po sijajnem videzu in zmogljivostih kot tudi po razstavah, mednarodni izmenjavi in drugih programih, ki nagovarjajo mlade obiskovalce, s ponosom primerjamo s podobnimi ustanovami po Evropi.
Božena Kolman Finžgar je ravnateljica knjižnice, profesorica slovenskega jezika s književnostjo in pedagogiko, ki že 19 let vodi Knjižnico Antona Tomaža Linharta v Radovljici. Strastna bralka in knjižni molj v pravem pomenu besede je z branjem okužila prebivalce Radovljice, da so se dvignili iz slovenskega povprečja tako z izposojo knjig na prebivalca kot po številu včlanjenih v knjižnico. Njene inovativne projekte za spodbujanje branja so opazili tudi v Mednarodni zvezi za mladinsko književnost IBBY. Slovenska sekcija Združenja za uveljavljanje mladinske književnosti ji je lani decembra za izvirne motivacijske prijeme podelila priznanje za izjemne dosežke pri promociji mladinske književnosti in branja. Njene metode za spodbujanje branja so tako učinkovite, da so jih povzele tudi druge slovenske knjižnice. Samo lani so v radovljiški knjižnici pripravili kar 1639 dogodkov, povezanih z branjem.
Eva Macun je predstojnica ginekološko-porodnega oddelka v Bolnišnici Jesenice. Ko je pred 14 leti prestopila prag porodnišnice, je bilo marsikaj drugače, kot je danes. Že kot mlada zdravnica je začela uvajati spremembe. Ukinila je nekatere postopke, kot sta klistiranje in rutinsko rezanje presredka. Porodnicam je omogočila, da do poroda počnejo tisto, kar jim najbolj ustreza, o načinu poroda se odločajo same. Macunova je porodnice postavila v središče poroda. Ker jih je zato manj strah in so bolj sproščene, jih večina rodi naravno. Verjetno ni naključje, da je porodnišnica v Bolnišnici Jesenice prva dobila naziv materam prijazna porodnišnica, že dolgo pa je tudi novorojenčkom prijazna porodnišnica in ena prvih z babiško ambulanto – babicam so priznali veljavo, kot so jo imele včasih. In medtem ko število rojstev v Sloveniji upada, v jeseniški bolnišnici raste.
Veselka Pevec je paraolimpijka, za katero je strašna izkušnja: zadele so jo krogle nekdanjega partnerja. Veselka je po dolgem okrevanju za vse življenje sedla v invalidski voziček, a ni izgubila volje do življenja in športa. Začela je streljati, da bi lahko potovala, in osupljivo hitro začela dosegati rezultate, ki so jo pripeljali na letošnje paraolimpijske igre, kjer je osvojila zlato medaljo. Svoje treninge je skrivala pred trenerko, ki je dejala, da trenira preveč. Še pred igrami se ji je močno poslabšal vid, videla je megleno ali pa sploh nič, bolela jo je glava, a se ni predala. Vrhunska športna miselnost jo je pripeljala na najvišjo stopničko v Riu, vodi pa jo tudi v življenju, saj je mamica samohranilka, izjemno delavna ženska, ki skrbi tudi za nekdanjo taščo, ima pa samo 350 evrov pokojnine. Pravi, da ne bo odnehala, s svojo trmo, nepopustljivostjo, voljo do življenja in športa je vzor vsem nam. Pravi, da je tudi življenje na vozičku lahko lepo.
Dr. Jožica Rejec je predsednica uprave družbeno odgovornega podjetja Domel iz Železnikov z več kot tisoč zaposlenimi, katerega poslanstvo je zagotavljanje kakovostnih delovnih mest. Podjetje, ki se uvršča v slovensko gospodarsko elito in je v lasti zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, vodi skrbno, preudarno in z nenehnim stremljenjem k razvoju. Za osebne interese ni prostora, Domel je skupno dobro in v njem je z mnogo pogovarjanja vzpostavila demokratično ozračje. Če bi se tega zavedali vsi delodajalci, bi namesto apatičnih delavcev imeli inovatorje, je prepričana. Zapriseženi raziskovalki, doktorici elektroinženirstva, je zaščita delavčevih interesov ključna naloga. Sodeluje pri pripravi Vizije Slovenije 2050, vlaga v lokalno okolje, tudi tako, da je zaposlenim v Gorenjskem glasu pomagala pri delavskem odkupu. Je simbol in zgled, kako naj bi o prihodnosti podjetij in o pomenu delavcev v njih razmišljalo sodobno podjetje.
Ana Roš je kulinarična mojstrica, ki jo danes spoštujejo poznavalci po vsem svetu. Uspelo se ji je uveljaviti na področju, dolgo rezerviranem le za moške šefe, in to ne le pri nas, ampak na svetovni ravni. Da jo zdaj enakovredno prištevajo v družbo šefov z nagradami in priznanji, je dokazala letošnja ameriška oddaja v seriji o najboljših kuharskih mojstrih sveta. Dokazala je še, da ni nujno delovati v katerem od mednarodno priznanih kulinaričnih središč, saj je Slovenijo postavila na kulinarični zemljevid sveta. Gostje od vsepovsod zdaj prihajajo v Kobarid na preizkušanje njenih jedi, pripravljenih v sozvočju z neokrnjeno naravo, kar je prav tako pomembno sporočilo njenega dela. Ob tem je še mama, mentorica številnih mlajših ustvarjalcev, ki ji želijo slediti, in poslovna ženska. Preseneča nas s svojo energijo, inovativnostjo in občutkom za okolje, v katerem dela in ves čas raziskuje.
Prof. dr. Svetlana Slapšak, lingvistka, strokovnjakinja za antiko, ena najbolj cenjenih antropologinj današnjega časa, književnica, prevajalka, bojevnica za človekove pravice in večna upornica. Upornica tiste vrste, ki zna svoje trditve, pa če so za nasprotnike še tako nemogoče, pojasniti in strokovno utemeljiti. Ne morejo ji oporekati, lahko pa so ji kar nekajkrat vzeli potni list in jo metali iz službe, tudi s položaja dekanice tik pred upokojitvijo. Opus Svetlane Slapšak je mogočen: več kot 40 knjig in zbornikov, 300 znanstvenih študij in več kot 700 esejev ter prevodov iz grščine, latinščine, francoščine, angleščine, predavala je na številnih univerzah po svetu, prejemala ugledne štipendije in odmevne mednarodne nagrade, med drugim je s skupino žensk za mir kandidirala za Nobelovo nagrado. Zadnje čase nas je razveselila s knjigama Zelje in spolnost ter Kuhinja z razgledom, ki je v njeni rodni Srbiji že dobila nagrado za esejistiko. Najbrž pa je za cenjeno kolumnistko in medijsko sogovornico svojevrstno priznanje tudi to, da ob vsaki kolikor toliko pomembni zadevi hočemo vedeti, kaj o tem misli modra in iskriva Svetlana Slapšak.
Revija Zarja št. 40, 4. 10. 2016
