Lahko razpravljamo o stanju v državi brez tarnanja? Lahko, ampak jamranje je pogoj za končne rešitve, so ugotovili dva študenta in doktor matematike, ki so pred kratkim odprli skupno pisarno Gajst. V njej bodo soustvarjali komedijo – in verjetno še koga obrnili na žaru.
Kaj se v Sloveniji da doseči? V čem smo dobri?
Uroš: Bil sem že marsikje – eno leto sem živel v Franciji, velikokrat sem se kot študent matematike udeleževal tekmovanj po svetu in srečeval ljudi, s katerimi smo bili primerljivi v matematičnem znanju. Po številnih pogovorih sem si ustvaril mnenje, da je Slovenija še vedno država, kjer se da, če si priden, prizadeven in delaven, normalno, dostojno živeti. Res je, da bi bil morda lahko v Ameriki milijonar in da verjetno obstajajo države, kjer bi za to znanje in enako delo zaslužil več. Še vedno pa menim, da se pri nas dobro z dobrim vrača in da Slovenija ni država, kjer se ne bi splačalo truditi.
Eva: Tudi meni se zdi, da ni tako slabo. Seveda je vedno lahko boljše. Minimalna plača ni ravno obupna. Na nekaterih fakultetah študenti pravijo, da sem jim ne splača oditi študirat za nekaj časa v tujino, ker bi tukaj zamudili preveč kakovostnih vsebin – tistega znanja, ki ga je treba usvojiti. Ljudje zagotovo ne cenijo dovolj tega, da imamo brezplačno, javno šolstvo.
Kaj so vroče debate vaše generacije, Eva?
Eva: Tisti, ki smo na fakultetah, se pogovarjamo še o tekočih študijskih problemih, potem ko bo konec študija, pa bomo videli, kaj bo. Seveda se včasih ukvarjamo tudi z mislijo, kaj bomo po faksu, predvsem pa nas zanima tukaj in zdaj: kako ti je na faksu, kakšen je študij, ali so predmeti na fakulteti v redu, ali boš ostal, kako boš naredil izpit … Se pa prikrade tudi misel, kaj bomo – ampak zelo težko je predvideti, kaj se bo zgodilo čez nekaj let.
Ni čutiti frustracije pred negotovo prihodnostjo, ki menda ni rožnata?
Eva: Ne govorimo toliko o tem, se pa zavedamo, da ne bo lahko.
Uroš: Ta frustracija začne prevladovati, ko enkrat nimaš več statusa študenta. Ali ko te po koncu doktorskega študija ne čaka služba.
Gašper: Meni se je vedno zdelo fascinantno, ko proti koncu fakultete študenti na vprašanje, kaj si želijo, večinoma odgovarjajo: dobro službo. Zelo malo jih reče: jaz bi rad nekaj ustvaril. Zadnje čase se pri nas res malce bolj razvijajo podjetništvo in start upi, ko pa sem bil gimnazijec, nisem slišal besede o podjetništvu.
Uroš: V Evropi je še vedno problem to, da je ideja o izobrazbi precenjena. V smislu, da moraš študirati, ne smeš biti samo gimnazijski maturant, ne samo medicinska sestra, ne moreš ostati samo avtomehanik … To je napačno. Verjetno pa je to posledica tega, da živimo eno generacijo nazaj – naši starši niso imeli možnosti iti na faks. Moj oče je šel študirat iz Vitanja, ni imel možnosti bivanja v študentskem domu, bil je v sobi pri neki gospe in natakar v njenem kafiču, da je dobil en obrok. Imel je ene čevlje, delal, hodil na faks. Res se je boril, da je nekaj dosegel. In potem so ti starši seveda začudeni, če si nekdo z odličnim uspehom v osnovni šoli želi na kuharsko šolo, češ, imaš pa ja možnost študija. In potem opazujem vsak dan ljudi, ki so prišli z napačno motivacijo na fakulteto. Prišli so zgolj po papir.
Gašper: Vidim, kako se moja mama odziva name, kadar me zagleda v delovnem pajacu (moj oče je obrtnik) – naj se grem že preobleč. Ustvarili smo generacijo, ki gleda na delo kot na nekaj čudnega. Kadar omeni nekdo vodovodarja, je prva misel, da mu štrli rit v zrak, kadar spodaj nekaj šraufa – nihče pa ne pomisli, da opravlja posel, s katerim obrne sto tisoč evrov na leto. Vsi bi sledili nekemu cilju, ampak vsi se ustavijo, ker je bolje delati nekaj na ziher, kot pa posvečati energijo nečemu, kar si v resnici želiš.
Uroš: Vrednostni sistem je malce zmešan. Ampak počasi se bo to spremenilo.
Gašper, je vaša pot pri 26 začrtana ali je še čas za iskanje?
Gašper: Čas za iskanje je minil že dolgo tega. Enkrat se je treba odločiti, kam boš usmerjal energijo. Če si povsod napol, je brez zveze. Treba se bo znajti, sproti se učim. Pri svojem delu sem odvisen od sebe, in to, kar mi delamo, je res zelo čudno. Da delaš komedijo, moraš biti do neke mere zmešan. Sploh pa če bi rad od tega celo živel, dobil denar in morda celo kariero. Ko to poveš na glas, marsikdo pomisli, da si nor. Nemogoče je, da kot starš svojemu otroku s takimi ambicijami modro prikimaš: to bo dobra ideja, sin! Šale boš pisal in poskušal služiti s tem – dobro smo se odločili, ko smo te poslali na gimnazijo. Moraš biti malo bizaren, da boš delal v nečem, kar v teoriji ne pelje nikamor. Ni začrtane poti, ne vemo, kaj bo čez tri mesece. Ampak upamo, da bo dobro. Greš na blef v prihodnost.
Več v Zarji, št. 7, 16. 2. 2016
