Ob upoštevanju priporočenih osnovnih higienskih ukrepov in ob predpostavki, da si upravljavec bazenskega kompleksa preprosto ne more privoščiti malomarnosti in površnosti ter vestno spoštuje predpise, redno nadzira in čisti tako vodo v bazenih kot vse površine okrog njih, nevarnost za naše zdravje ni kdo ve kako velika. Je pa kljub temu dobro vedeti, kaj lahko staknemo v bazenu ali ob njem, saj v hujših primerih morda potrebujemo celo zdravniško pomoč.
Okužbe, glivice in druge nevšečnosti
Najpogostejše okužbe v kopališčih so okužbe prebavil, ki povzročajo splošno slabost, bruhanje in drisko. Po nekaterih ocenah se po kopanju v sladkih vodah (tudi termalnih) akutna driska pojavi pri od treh do osmih odstotkih ljudi. Eden od krivcev je bakterija E. coli (ki je navadno posledica vnosa fekalij), lahko pa jo povzročijo proti kloru odporni paraziti, kot je kriptosporidij; ta v klorirani vodi preživi tudi do deset dni in je po nekaterih ocenah povezan z več kot petdesetimi odstotki izbruhov okužb v bazenih in vodnih parkih. V bazenu lahko staknete tudi okužbe dihal, s simptomi, ki so zelo podobni tistim pri gripi, in okužbe kože. V bazene s toplo vodo in atrakcijami, pri katerih se tvori aerosol (na primer masažni bazen), lahko zaide tudi bakterija legionela, ki se najbolje počuti prav v takšnem okolju, povzroča pa tako imenovano legionarsko bolezen.
Bodimo dosledni pri higieni
Z osnovno higieno in previdnostjo lahko tveganje za omenjene nevšečnosti precej zmanjšamo; to so denimo naslednje navade: obvezno prhanje pred vstopom v bazen oziroma bazenski kompleks, uporaba natikačev in brisač na ležalnikih, da je koža čim manj v neposrednem stiku s površinami, ki jih uporabljajo tudi drugi, redno preoblačenje iz mokrih v suhe kopalke. Skrbno upoštevanje kopališkega reda in bontona, zlasti tistega dela o obveznem prhanju pred skokom v bazen, dejansko pomeni, da sebi in drugim omogočite varno bazensko doživetje. S prhanjem s sebe sperete približno 80 odstotkov tistega, kar v bazen, ki si ga delite z množico drugih kopalcev, preprosto ne spada.
Kriva je kombinacija klora in nečistoče kopalcev
Upravljavci bazenov za dezinfekcijo večinoma poskrbijo s klorom oziroma klorovimi preparati. Mikroorganizmi stika s klorom, ki zaradi svoje strupenosti spada med nevarne snovi, večinoma ne preživijo, za človeka pa v majhnih in nadzorovanih količinah sam po sebi načeloma ni nevaren. Zaplete pa se zaradi reakcije prostega klora v stiku z delci umazanije oziroma z dušikom v njih, ki jih v bazen prinesejo kopalci – znoj, slina, delci kože, prhljaj, urin, ličila, kreme, fekalni delci in podobno, ali stika z drugimi snovmi, kot so čistila na osnovi amonijaka. Ob tem se namreč sproščajo trihalometani (THM) oziroma kloramin ali kombinirani klor, ki lahko resno ogrozijo naše zdravje, saj gre za zelo strupene snovi, ki lahko dolgoročno vplivajo celo na celični DNK.
Najočitnejši znak, da je bazenska voda preobremenjena s THM, sta močan vonj po kloru, torej prav tisti vonj, ki ga pogosto jemljemo za dokaz, da za bazen dobro skrbijo, in motna voda. Močnejši ko je vonj bazenske vode, bolj nezdrava je. Posledice visokih koncentracij THM so lahko zelo neprijetne: razdražena koža, pekoče oči, boleče grlo, močan kašelj, slabost, omotica, bruhanje, driska ... Pogosto je potrebna zdravniška pomoč, zlasti kadar nastopijo hujše težave z dihanjem, zato morajo biti na onesnaženost vode s THM še posebej pozorni astmatiki, denimo, pa tudi drugi kronični bolniki, nosečnice in seveda otroci. Delci THM se iz telesa izločijo šele po 24 urah ali celo kasneje, kažejo raziskave, največ pa jih pride v telo skozi kožo (60 odstotkov), 30 odstotkov jih vdihnemo, 10 odstotkov pa zaužijemo. Najvišje koncentracije THM so zaradi njihove hlapnosti tik nad vodno gladino, saj so težji od zraka, zato je nujno potrebno dobro prezračevanje bazenskega kompleksa.
