Telo lahko sicer ostane zdravo tudi samo z eno ledvico, ker pa številne bolezni prizadenejo obe, je pomembno, da motnje v delovanju prepoznamo in takoj zdravimo. Veliko ljudi sploh ne ve, da imajo okvaro ledvice, saj se zaradi tega ne počutijo nič slabše oziroma jih prav nič ne boli. Ker pa ledvice postopno ne morejo več odstranjevati iz telesa odvečne vode in odpadnih snovi iz krvi, se te začnejo kopičiti v telesu. Funkcija ledvic se lahko okvari za več kot polovico, preden se takšno kopičenje, zaradi slabšega počutja, sploh odkrije. Tako se moramo zavedati, da na začetne stopnje okvare ledvic pogosto opozorijo le krvne preiskave ali analiza seča, kar pa je pravzaprav zelo poceni in na našo željo dostopno v vsakem laboratoriju. Določi se kreatin v krvi, iz katerega izračunajo, kako dobro delujejo ledvice, in pregleda se vzorec seča, v katerem je v primeru bolezni ledvic mogoče najti beljakovine in rdeče krvničke.
Če je še pravi čas
Če okvara ledvic ni nepovratna, pa so možnosti, da popolnoma ozdravite, dobre, le okrevanje traja okoli šest tednov. Zdravnik bo kajpak zdravil vzrok težav z ledvicami in ne ledvic samih. Najpogostejši vzrok nenadne ledvične odpovedi je zmanjšanje dotoka krvi v ledvice, kar se lahko zgodi zaradi nenadoma znižanega krvnega tlaka ali anafilaktičnega šoka, lahko pa je tudi posledica delovanja strupenih kemikalij, zdravil ali ovire v pretoku urina, kar povzroči nabrekanje ledvičnega meha in ledvičnih čašic. Simptomi akutne odpovedi ledvic se pojavijo zelo hitro, običajno v nekaj urah, in med njimi so: močno zmanjšana količina urina, slabost in bruhanje, zaspanost in glavobol, bolečine v hrbtu. Tudi v tem primeru takoj poiščite zdravniško pomoč, kajti akutna ledvična odpoved je lahko usodna že v nekaj tednih, če je ne zdravite. Napoteni boste v bolnišnico na nujno zdravljenje.
Končna ledvična odpoved
Zgodi se lahko, da v primeru nezdravljenja odpove več kot 90 odstotkov obeh ledvic, kar je običajno posledica kronične ledvične odpovedi, če ni zdravljena. Če nemudoma ne ukrepate z dializo ali presaditvijo ledvic, je stanje lahko smrtno nevarno. Značilno za smrtno nevarno odpovedovanje ledvic je otekanje obraza, udov in trebuha, izrazita otopelost, hujšanje, glavobol in bruhanje, obložen jezik in zelo srbeča koža. Sogovorniki vas lahko opozorijo, da imate sapo z vonjem po amonijaku.
Življenje po operaciji
Stranska učinka dialize sta pogosto izguba kostne gostote in slabokrvnost. Po letih napornih dializ je, tudi iz povsem praktičnega razloga, včasih edina trajna možnost, ki omogoča kar najmanj moteno vsakdanje življenje, presaditev ledvice. Organ, eno ledvico, lahko daruje tudi sorodnik, lahko pa tudi oseba, ki soglaša, da po njeni smrti uporabijo njene organe. Največja slabost presaditve je, da morate vse življenje jemati imunosupresive, zdravila, ki preprečujejo, da bi imunski sistem zavrnil darovani organ. Po presaditvi prejema bolnik imunosupresivno terapijo, njegovo okrevanje budno spremljajo zdravniki. Tako poskrbijo za pravočasno odkrivanje in zdravljenje morebitnih zapletov. Med najpogostejše zaplete po presaditvi ledvice spadajo kirurški zapleti, okužbe, zavrnitev presadka, pojav stranskih učinkov imunosupresivne terapije, razvoj bolezni srca in ožilja, pojav malignih bolezni in ponovitev osnovne bolezni na presajeni ledvici.
Kdo je bolj izpostavljen
V najbolj tvegani skupini za bolezni ledvic so ljudje z zvišanim krvnim tlakom, ki je lahko tudi posledica nepravilnega delovanja ledvic, sladkorni bolniki, ljudje z boleznimi srca in ožilja, s povečano prostato in avtoimunskimi boleznimi, vsi s preveliko telesno težo in kadilci, stari nad 50 let. Če ste med njimi, zaprosite zdravnika za krvne preiskave in analizo seča. Poškodba ledvic se lahko potuhnjeno razvija več let in postane v tem času neozdravljiva, kar pomeni, da pride za zdravljenje v poštev le dializa, ki umetno odstranjuje odpadne snovi in odvečno vodo, ali presaditev ledvic. Slednje se v Sloveniji vsako leto zgodi okoli 250 ljudem.
