Rezultati več raziskav, ki so jih izvedli strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), kažejo, da koncentracija živega srebra v slini pacientov z amalgamskimi zalivkami tisočkrat presega maksimalno dovoljeno koncentracijo živega srebra v pitni vodi in je stokrat večja od koncentracije v zraku na onesnaženih industrijskih območjih. Znanstveni podatki so tudi pokazali, da imajo pacienti z amalgamskimi zalivkami toksične koncentracije živega srebra v možganih in ledvicah, kjer se živo srebro lahko zadržuje tudi nekaj desetletij in se tako njegova koncentracija počasi povečuje do strupenih ravni, ki so vzrok številnih zdravstvenih težav in bolezni. Znanstveniki so namreč ob opazovanju živčnih celic ugotovili, da je živo srebro desetkrat bolj toksično kot svinec, poleg tega pa ima sinergijske učinke z drugimi kovinami, zato je njegova toksičnost potencialno še veliko večja.
Živo srebro v telesu
Če imate v ustih še vedno »črne plombe«, so morda te krive za razjede na ustni sluznici, kovinski okus v ustih, šumenje v ušesih, aknavost, bolečine v sklepih, glivična vnetja, glavobole in splošno slabo počutje, ki se kaže v razdražljivosti, razpoloženjski labilnosti ali celo depresiji. In to so le lažji zdravstveni zapleti, ki jih lahko povzroči prevelika koncentracija živega srebra v telesu. Številne znanstvene študije (med prvimi sta znameniti študiji dr. Haleyja z Univerze Kentucky in dr. Diane Echeveria z Univerze v Washingtonu) so namreč potrdile povezanost toksičnih koncentracij živega srebra z nevrološkimi in avtoimunskimi boleznimi. Pri tem ne pozabite, da čeprav ste amalgamske zalivke morda že zamenjali za bolj estetske bele, je živo srebro še vedno nakopičeno v vašem telesu, če pred odstranjevanjem amalgamskih zalivk, med tem in po tem niste poskrbeli za pravilno odstranjevanje živega srebra iz telesa.
Vsak dan vdira v telo
Kako pravzaprav živo srebro iz amalgamskih zalivk vdira v telo? To se lahko zgodi na več načinov. Nekaj živega srebra preprosto izpari iz zalivk in se z dihanjem absorbira v pljuča, saj amalgam v nasprotju z zlatimi zalivkami ni zlitina, temveč porozna zmes, iz katere živo srebro z lahkoto izpareva. Majhne delce amalgama iz zalivke, ki se raztapljajo v slini, pogoltnemo, ti pa se nato iz črevesja absorbirajo v kri, od koder prosto potujejo po telesu. Najraje se ustavijo (nalagajo) v ledvicah, vranici, mehurju, hrustancu in sklepih, zelo radi pa imajo tudi ovojnice živčnih vlaken in maščobne snovi v možganih. Živo srebro lahko vdre tudi neposredno v zob ter se po zobnem živcu in vzdolž drugih živcev prenese v možgane, kjer se uskladišči. V primerjavi z amalgamskimi zalivkami so koncentracije živega srebra, ki jih vnesemo v telo prek onesnaženega okolja, s hrano in razkužili, tako rekoč zanemarljive. Amalgamske zalivke namreč ves čas nosimo s sabo, tudi ko spimo in v čisti naravi ter večinoma že od otroških let naprej. Zato je edina rešitev varna odstranitev amalgamskih zalivk in živega srebra, ki se je nakopičilo v telesu v vseh teh letih, odkar smo dobili prvo »črno plombo«.
Čim prej poiščite ozaveščenega zobozdravnika
Vprašanje, ki se mu moramo posvetiti, je naslednje: kako pravilno odstraniti amalgamske zalivke in nakopičeno živo srebro. Prvi korak je, da poiščete ozaveščenega zobozdravnika, ki se zaveda, da se med vrtanjem po amalgamu sproščajo visoke koncentracije živega srebra, ki so nevarne tako za pacienta kot zobozdravnika. Osebje ordinacije bi se, če upošteva pravila, moralo skorajda obleči v skafander, da bi se izognilo toksičnemu vplivu predvsem živega srebra, ostanke odstranjenih amalgamskih zalivk pa morajo skladiščiti v posebnih zbiralnikih, ki se nato predajo posebni službi za odvoz, saj ostanki amalgama štejejo za zelo nevaren odpadek.
