Tudi sami smo to vprašali Manco Knap Potočnik, doktorico živilske tehnologije ter vodjo razvoja in prodaje v podjetju LacMar, ki sta ga ustanovila z možem. Še preden sta začela prodajati kobilje mleko, sta ga preizkusila sama in bila nad učinkom preprosto navdušena.
Kobilje mleko ji je predstavil mož Klemen, ki je kot doktor živinoreje na znanstvenih konferencah dostikrat poslušal o njem. »Bil je prvi, ki je pri nas poskusil z molžo kobil.« In tako je bila ona med prvimi, ki so lahko kobilje mleko poskusili. »Okus me je presenetil. Nisem ljubiteljica kravjega mleka, celo ne ustreza mi za pitje. Pri kobiljem mleku je bila izkušnja drugačna. Ni mi obremenilo želodca in okus je bil res poseben – všeč mi je bil,« opisuje in pripomni, da okus kobiljega mleka še najbolj spominja na riževo ali kokosovo mleko. »Zaradi nizke vsebnosti maščob (le okoli en odstotek) je v primerjavi s kravjim precej bolj vodeno in brez vonja.« Ko se je izkazalo, da jima je kobilje mleko izboljšalo zdravje, je bilo jasno, da ga morata predstaviti Sloveniji.
Konec želodčnih težav in migren
Manca je imela v preteklosti hude želodčne težave, potrdili so ji Helicobacter pylori. »Prva terapija z antibiotiki mi je povzročila še črevesno razjedo. Po končanem zdravljenju se mi je bakterija Helicobacter pylori kmalu spet pojavila. Takrat sem že vedela za kobilje mleko in odločila sem se, da namesto ponovne terapije z antibiotiki poizkusim s pitjem kobiljega mleka. Pila sem ga dlje časa, počutje se je izboljšalo in test na Helicobacter pylori je bil negativen. Odtlej za želodčne težave k sreči ne vem več. Klemen pa se je po zaslugi kobiljega mleka poslovil od migren,« pove.
Orjejo ledino
Na Finskem, v helsinški porodnišnici, so v 40. letih prejšnjega stoletja ob izbruhu epidemije driske s kobiljim mlekom rešili celo generacijo dojenčkov.
Njuni prvi koraki v podjetniški svet so bili skromni in preudarni. Kot manjše družinsko podjetje so mleko sprva odkupovali od slovenskih rejcev. S selitvijo na kmetijo pa so kupili tudi svoje kobile, ki jim sedaj dajejo mleko. »Tehnologija molže kobil se precej razlikuje od molže krav. Molža kobil je sezonska, žrebe je vso molžo ob materi.« Njihovo ponudbo ustvarja povpraševanje, ki za zdaj ni zelo veliko, se pa povečuje. »Ključen vzrok je gotovo nepoznavanje. Še vedno je veliko takih, ki še niso slišali za pozitivne lastnosti kobiljega mleka. Pa tudi molža in ravnanje z mlekom zahtevata veliko znanja in izkušenj,« razmišlja. Kot ji je znano, so trenutno edini uradni ponudniki kobiljega mleka pri nas, in sicer globoko zamrznjenega v 250-ml plastenkah. »V taki obliki ga lahko porabnik hrani v zamrzovalni skrinji in odtaja neposredno pred uporabo. Praviloma se sveže ne trži, ker je bakteriocidnost (hitrost razvoja mikroorganizmov) kobiljega mleka bistveno večja od mleka prežvekovalcev. Poleg tega se kobiljega mleka ne pasterizira, saj bi s tem izničili naravno prisotne učinkovine in posledično zmanjšali učinke na človeško telo.«
Od bogate zgodovine do znanstvenih študi
Zgodovina govori, da so kobilje mleko v kitajski medicini uporabljali že pred več kot tri tisoč leti in mu pravili čudež medicine. Egipčanska kraljica Kleopatra ga je uporabljala za lepotne kopeli (po nekaterih virih naj bi bilo mleko osličje, ki je po sestavi zelo podobno kobiljemu). Za kopeli je kobilje mleko uporabljala tudi avstrijska cesarica in madžarska kraljica Elizabeta Bavarska – Sisi. Danes podobne kopeli ponujajo prestižni centri dobrega počutja po Evropi. Tudi grof Lev Nikolajevič Tolstoj ga je opeval, in sicer je o njem zapisal: »Kobilje mleko krepi moje telo in spodžiga mojega duha.« Iz zgodovine so poznani primeri, ko so v Italiji in Franciji po prvi svetovni vojni hranili novorojenčke neposredno pod oslicami in kobilami. Kot najboljši nadomestek materinega mleka je v nekaterih porodnišnicah po Evropi v uporabi še danes. Na Finskem, v helsinški porodnišnici, so v 40. letih prejšnjega stoletja ob izbruhu epidemije driske s kobiljim mlekom rešili celo generacijo dojenčkov. V južni Rusiji pa so bila sredi prejšnjega stoletja ustanovljena številna zdravilišča, kjer zdravijo s kobiljim mlekom. Še dandanes deluje nekaj takih zdravilišč v stepskem delu Azije.
In kaj o kobiljem mleku pravijo znanstveniki? »Nekaj kliničnih študij je bilo opravljenih na univerzi v Jeni (Nemčija) v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Potrdili so pozitivne učinke uživanja kobiljega mleka pri bolnikih z različnimi kroničnimi vnetji prebavil in dermatitisom. Znanstvene študije so usmerjene zlasti v določanje posebnosti sestave kobiljega mleka. V veliki meri se ukvarjajo z analizo beljakovin in odkrivanjem različnih bioaktivnih sestavin. Verjetno še zelo dolgo ne bo obsežne znanstvene študije, saj so zelo drage, prireja pa nima take dodane vrednosti, da bi lahko financirala raziskavo,« odgovarja sogovornica.
Zelo ugodna sestava za človeka
»Glavne prednosti kobiljega mleka so v tem, da je sestava zelo ugodna za človeka in njegov prebavni sistem. Zelo podobno je namreč materinemu mleku, vsebuje pa tudi večkrat nenasičene maščobne kisline, od katerih jih je kar polovica omega 3. Hkrati ima zelo ugodno razmerje med temi in omega 6.« Manca Knap Potočnik izpostavi še ugodno beljakovinsko sestavo, saj skoraj polovico beljakovin predstavljajo sirotkine: »Nekateri viri nakazujejo, da to pomembno vpliva na razmnoževanje zaželenih mikroorganizmov v debelem črevesu, kar posledično okrepi imunski sistem. Starostne omejitve ni. O pozitivnih učinkih poročajo številni, ki so se soočili s katero od avtoimunskih bolezni (multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, bolezni ščitnice, artritis, ciroza jeter). Zelo hitri in dobri rezultati so pri dermatoloških težavah.« Seveda pa kobilje mleko vsebuje laktozo. »Poleg vode je v kobiljem mleku največ prav laktoze, zato je njegov okus sladkast.« Tistim z laktozno intoleranco zato verjetno ne bo ustrezalo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
